Program dogodka

Panta Rhei
renesančna glasba o poteku in spremembah

Od planetov in zvezd, ki se vrtinčijo po nebesnem svodu, do najnižjih bitij na zemlji – gibanje in spremembe so v nas in povsod okoli nas: tekoči potok ali vino, ki lije iz steklenice, utripajoči plameni ognja, dan, ki prehaja v noč, tedni, ki postajajo meseci, postajajo leta, mladost, ki se prevesi v starost. Vse teče – panta rhei! Po tem starodavnem izrazu, ki je prestal preizkušnje časa, se naš program posveča temam vsega, kar teče in se spreminja – tako v nas kot v svetu okoli nas. Na prstih se sprehaja skozi moralizatorske ode o nestalnosti Clauda Le Jeunea, teče skozi Isaakovo Die Brünnlein, die da fließen in priljubljeno pivsko melodijo Quant je bois du vin claret tout tourne, ter se izgublja v zamišljenih pesmih o minevanju časa pri Dowlandu in Arcadelu. Besedila prepletajo verze o vodi in vinu, treznosti in pijanosti, sreči in melanholiji, življenju in smrti – vse v tekočem utripu in ritmu, v melodiji in harmoniji glasbe – zvenečem utelešenju panta rhei.

Ideja za ta program se je porodila po našem prvem sodelovanju s tenoristom Charlesom Barbierjem. Njegov pozitiven duh, globoko poznavanje in naravna karizma pri renesančnem repertoarju so nas takoj prevzeli in vedeli smo, da želimo z njim sodelovati znova. Ker prihaja iz Francije, se je zdelo smiselno oblikovati program okoli njegove materinščine – in tako se je rodila ideja za Panta rhei: zbirko pretežno frankofonske glasbe o vodi, kopanju, solzah in vinu, ki so v renesansi tekli v obilju.

Začeli smo s pesmimi o vodi v naravi – rekah in studencih – tako posvetnimi (À la fontaine, En l’ombre d’ung buissonet tout au long d’une rivière, Susanne ung jour, Die Brünnlein die da fliessen) kot sakralnimi (Super flumina Babylonis / An Wasserflüssen Babylon). Dodali smo pesmi o solzah (Les Larmes, Tulerunt Dominum, Perch’io piangh’ad ogn’hor donna gentile) ter o vinu in pitju (Quand j’ay beu du vin claret tout tourne, O vin en vigne / Gentil joly vin en vigne, Entre vous qui aymés bon vin et bon poisson, Amoureulx suis quand je boy du vin, Bien que Bacchus soit le Prince des vins, Nous boirons du vin clairet par aventure), kar je ponudilo bogat repertoar.

Ko smo pripravljali prvi bralni in snemalni termin (predviden za oktober) ter oblikovali opis programa za koncertne cikle in festivale, smo pri raziskovanju pomena in zgodovine izraza panta rhei ugotovili, da smo temo zastavili preozko – omejili smo se le na stvari, ki dobesedno tečejo. Izvirno pa se izraz nanaša na širšo zamisel, da je vse v pretoku, vse spremenljivo – in v svojem prvotnem kontekstu niti ne na vodo, temveč na ogenj! Zato smo temo razširili na vse, kar je nestanovitno: čas (minute, ure, dnevi, tedni, meseci, letni časi, leta), starost in čustva. Odkritje zbirke Claudea le Jeuna Octonaires de la vanité et inconstance du monde (1606; Oktonariji o ničevosti in nestalnosti sveta), ki je našo temo presenetljivo natančno ubesedila, nam je dalo ogrodje za gradnjo programa: prvi sklop v treh stavkih govori o neprekinjenem gibanju planetov in neustavljivem teku časa; drugi o spreminjajočem se ravnovesju štirih prvin; tretji posebej o nestalnosti zraka in vode. Besedila o vesolju in prvinah so nas nato vodila k sorodnim pojmom iz srednjeveške in zgodnjenovoveške misli.

Po srednjeveški in renesančni filozofiji je bilo vesolje – s svojimi planeti in zvezdami v popolnih, nespremenljivih tirnicah – vzor popolnosti. Čudovito delovanje človeškega mikrokozmosa je zrcalilo hipnotično, večno gibanje nebeškega makrokozmosa. Štiri prvine, iz katerih je bilo sestavljeno vse v vesolju, so ustrezale štirim telesnim sokovom v človeku. Ko so bili sokovi v ravnovesju, sta bila telo in um zdrava; neravnovesje pa je povzročalo bolezni in čustvene motnje, kot je melanholija. Harmonijo sfer, ki naj bi obstajala tudi v človeku, je bilo mogoče opazovati v naravi: v toku potoka, plapolanju plamena, menjavi dneva in noči, v teku letnih časov in življenjskih obdobij. Naj bo ciklično ali preprosto v pretoku – sprememba je povsod, in glasba ni izjema.

V srednjem veku in renesansi so glasbo razumeli kot zvočni odsev harmoničnega gibanja kozmosa. Bila je ena od štirih matematičnih umetnosti (kvadrivij): števila v razmerjih. Ista številska razmerja, ki so določala čiste intervale (npr. 1/1 = unisono, 2/1 = oktava, 3/2 = kvinta, 4/3 = kvarta, 9/8 = ton), so veljala tudi za razdalje med planeti. Tako je harmonija sfer (musica mundana) imela vzporednico v harmoniji človeškega telesa (musica humana), obe pa sta bili povezani z zemeljsko glasbo (musica organica ali instrumentalis). Glasba, ki jo izvajamo in jo imamo radi, je v najbolj metabesedilnem smislu popolno sredstvo za izražanje panta rhei: njen utrip je krožni tek časa, nad katerim se ritmi, melodije in harmonije brez konca prepletajo.

S temi dodatnimi filozofskimi razsežnostmi je program dobil štiri dele. Prvi, Panta rhei, uvaja celoto s trojčkom iz začetka Le Jeuneovih Octonaires. Drugi prinaša dva sklopa francoskih chansonov, italijanskih madrigalov in angleških pesmi o času, strasteh (ki jih oblikujejo sokovi), življenju in smrti. Tretji se začne z drugim sklopom iz Octonaires o prvinah, nato pa se obrne k sakralni in posvetni glasbi o očiščevalni moči vode in njenem odnosu do duše. Zadnji del, znova v dveh sklopih, prevzame lahkotnejši ton: od spremenljive, tekoče narave vode hitro preide k vinu in pesmim o pitju ter opitosti – stanju, ki ga mnogi poznamo kot precej drugačnega od treznosti.

Kar se je začelo kot preprost program o vodi in vinu, se je razširilo v raziskovanje telesnih in metafizičnih sprememb – ter prehodnih stanj med njimi – vse na valu tekočega utripa, ritmov, melodij in harmonij glasbe, živega utelešenja misli panta rhei.