DOMOV ENG

SEMPER VIVA

QVAM CREATA

ENG

Koncert: Adriana Alcaide (ES), Ana Marija Krajnc (SI)

petek, 9. 8. 2024 ob 20:00

Adriana Alcaide (ES)

Violina

Ana Marija Krajnc (SI)

Čembalo

Naroči vstopnice:

Cene vstopnic

Dostop: prevoz

Iz Celja so odlične vlakovne povezave z Ljubljano in Mariborom tudi zvečer po koncertu.

Sporočilo umetnic obiskovalcem: Kot že nosi naslov same glasbe, so Sonate za violino in obligatni čembalo »obligaten« in obvezen repertoar za vse ljubitelje glasbe, ljubitelje Bacha in predvsem ljubitelje lepote. »Čut in senzibilnost«, kot bi rekla Jane Austen, sta motor teh neverjetnih instrumentalnih del Johanna Sebastiana Bacha. Kot globok poznavalec obeh inštrumentov je to zbirko šestih sonat napisal med letoma 1717 in 1723 in uspel ustvariti najbolj osupljive trenutke svojih del. Njegov navdih za to glasbo nima meja in občinstvo vedno znova preseneča z lepoto, pestrostjo barv, bogatim spreminjanjem tonalitete in odlično razvitostjo kontrapunkta med instrumentoma. Vsaka teh sonat je napisana v drugačnem afektu, ki prikazuje vsa izrazna orodja obeh inštrumentov, violine in čembala, kar pripomore k neposrednemu stiku z občinstvom. Naš glavni cilj je premagati vso zahtevno tehniko obeh inštrumentov, da bi lahko posredovali duh vsake skladbe in s poslušalci delili vso glasbeno veličastnost teh del, ki so nastala v Köthnu, kot so Brandenburški koncerti.

Adriana Alcaide: Moje umetniško poslanstvo za solo nastop je ustvariti prostor lepote, miru in tišine znotraj te hrupne, stresne in neosredotočene družbe; dati prednost čustvenim in duhovnim vrednotam namesto materialističnih in »uporabi-zavrzi« predmetov. Glasba in esenca zvoka lahko preobrazita vse nas, ozavestita, kaj je pomembno in kaj je odveč, pomagata pri povezovanju s samim seboj in z ostalimi bitji. Glasba je človeška iznajdba, ki poskuša posnemati popolnost in lepoto narave in nas zato približa našemu naravnemu stanju. Smo en del več te velike stvaritve, nič višje od katerega koli drugega živega bitja. Tako nam končno glasba pokaže tisto bistveno skromnost, ki jo nenehno iščem.

Program dogodka

 

Johann Sebastian Bach (1685-1750):
Sonate za violino in obligatni čembalo (prvi del)

 

Šest sonat BWV 1014-1019 za violino in obligatni čembalo Johanna Sebastiana Bacha je eden prvih primerov uporabe čembala kot solističnega instrumenta, tukaj skupaj z violino. Čembalo je imel v baroku vlogo continua, tukaj pa dobi enak tehnični in glasbeni standard kot violina. Te skladbe v Bachovem času uvajajo obliko trio sonate, ki jo bodo pozneje široko uporabljali najpomembnejši skladatelji glasbene zgodovine. Z bogatejšo strukturo ter razvitimi kompozicijskimi in izraznimi orodji Bach raziskuje neskončno govorico obeh glasbil. Priložnost, da uživate v najlepših delih tega skladatelja.

 

Johann Sebastian Bach (1685-1750):
Sei Sounate / à / Cembalo certato è / Violino Solo col / Basso per Viola da Gamba accompagnato / se piace / Composte / da / Giov. Sebast. Bach

Sonata 6 (BWV 1019)
Allegro / Largo / Cembalo Solo. Allegro / Adagio / Allegro

Sonata V (BWV 1018)
? / Allegro / Adagio / Vivace

Sonata 2 (BWV 1015)
Dolce / Alleg: / Andante un poco / Presto

 

Malo po smrti svoje prve žene Marie Barbare je Johann Sebastian Bach napisal najbolj neverjetne instrumentalne skladbe svojega ustvarjanja. Druga partita za violino solo BWV 1004 je primer, ko Ciaccona zaključi celotno skladbo in je posvečena predvsem smrti Marije Barbare. V naslednjih mesecih je, prav tako v Cöthnu, skomponiral Brandenburške koncerte, Clavier Büchlein za svojega najstarejšega sina Wilhelma Friedemana. V tem času se je poročil s svojo drugo ženo Anno Magdaleno in zanjo napisal še en Clavier Büchlein, kompilacijo skladb za instrumente s tipkami, nekoliko kasneje pa je izšel prvi zvezek Das Wohltemperirte Clavier ter dvoglasne in triglasne invencije ter simfonije za isti inštrument.

Napisane naj bi bile med letoma 1720 in 1723, vendar ni jasno, kdaj točno. Med Bachovim bivanjem v Cöthenu je bil celoten sklop sonat za violino in obligatni čembalo komponiran v triosonatni obliki, kar je bil povsem nov način skladanja, v skladu s slogom tistega časa. Zaradi Bachovega odličnega poznavanja obeh inštrumentov je s temi skladbami raziskal in upodobil celotne tehnične in izrazne možnosti obeh inštrumentov, zaradi česar je ta glasba eden najzahtevnejših repertoarjev za glasbenike še danes.

Kot v triosonatni obliki oblikuje violina gornjo melodično linijo, desna roka čembala prevzame drugo melodično linijo, leva roka čembala pa izvaja basovsko linijo. Ker je bila večina Bachovih glasbenih predlog precej eksperimentalnih in drznih glede na zgodovinski trenutek, v katerem je živel, tokrat s temi sonatami pozabi na vlogo bassa continua, ki je običajno dodeljena čembalu. Tako je v vseh šestih sonatah tudi čembalo obravnavan solistično, enako kot violina.

Prvih pet sonat BWV 1014–1018 je sestavljajo po štirje stavki, ki sledijo slogu sonate da chiesa, s počasnim prvim stavkom, ki mu sledi hiter stavek, nato še en počasen stavek in na koncu allegro. Vsi hitri stavki temeljijo na obliki fuge. Na splošno so prvi hitri stavki sonat napisani kot tutti fuge, zaključni stavki pa kot koncertni allegri, razen v peti sonati BWV 1018 v f-molu in tretji sonati BWV 1016 v E-duru.

Šesta sonata BWV 1019 ima več rokopisnih različic, z določenimi spremembami v posameznih stavkih, vendar se povsod pojavi solistični stavek za čembalo s tacet za violino. To je edini trenutek v celotnem nizu sonat, ko se zgodi ta fenomen, nekakšen Bachov posmehljiv humor.

V vseh teh sonatah raziskuje Bach različna čustvena razpoloženja različnih tonalitet:

Prva sonata BWV 1014 je v h-molu, v tonaliteti, ki jo Mattheson opisuje kot bizarno, muhasto in melanholično, je tonaliteta, ki se redko uporablja in tukaj J.S. Bach prikazuje intimen način lepote, ustvarja vzdušje nežnosti, harmonije in globine.

Druga sonata BWV 1015 je v A-duru, ki po Matthesonu kaže zelo ganljiv značaj, nekoliko briljanten, zlasti v prvem in drugem stavku, je tožeč in poln žalostnih strasti v tretjem stavku, kjer uporabi kanon kot tehnični in izrazni vir na odličen način in zaključi s četrtim stavkom, polnim živosti in veselja.

Tretja sonata BWV 1016, v E-duru, z enim najlepših začetkov katere koli skladbe v glasbeni zgodovini, s svobodno in improvizirano pisavo, ki je hkrati pravi izziv za violino, je primer tega, kar pravi Mattheson. kot obupana žalost, prikazana v tretjem stavku in s prodornim drugim stavkom ter briljantnim in virtuoznim četrtim stavkom.

Četrta sonata BWV 1017, v c-molu, je ena najpogosteje izvajanih tega sklopa sonat. S prvim stavkom, ki nas spomni na arijo iz Matejevega pasijona »Erbarme dich, mein Gott«, kaže po Matthesonu živahnost in žalost hkrati. Z intenzivnima in zahtevnima drugim in četrtim stavkom izzivata obe fugi visok tehnični nivo obeh instrumentov in obeh izvajalcev. Tretji stavek raziskuje obliko "odmeva" v resnično mojstrskem slogu in vedno z najbolj ekstremno lepoto.

Peta sonata BWV 1018, v f-molu, je napisana v neverjetno temni tonaliteti, vendar uporabljena na presenetljiv način genialnega skladatelja, ki ustvarja vzdušje blagoslovljene lepote in mirnega duha, za violino udobnega in naravnega. Tako drugi kot četrti stavek sta v stilu fuge, vendar tokrat z res tekočim pisanjem in naravnim razvojem. V tretjem stavku uporabi Bach violino kot spremljevalni inštrument, kjer z dvojemkami ustvarja najbolj presenetljive harmonije. Medtem čembalo igra osnovno melodijo v glavni vlog, ki violino vodi v njegovo glasbeno pripoved. Po Matthesonovi študiji o duhu tonalitet je ta f-mol primer blagih in sproščenih občutkov, ki so v nekaterih trenutkih težki in globoki ter se dotikajo nemočnega in melanholičnega značaja.

Šesta in zadnja sonata celotne ubirke, BWV 1019 v G-duru, tudi ena najbolj izvajanih sonat v koncertnih dvoranah, je resnično odprta in ekstrovertirana sonata. Od ostalih petih sonat se razlikuje po formalni zgradbi, številu stavkov in solističnem stavku čembala v sredini sonate. Po mnenju Matthesona nam ta sonata na splošno kaže briljanten in vesel značaj, s prepričljivimi namigi in resnimi značilnostmi na določenih mestih. Uvod sonate se poigrava z dvoumnostjo med 3 in 4 dobami, glasbeno sporočilo pa je razloženo na tekoč in enostaven način. Drugi stavek v e-molu, paralelni tonaliteti G-dura, ustvarja intimen in občutljiv dialog med obema instrumentoma, poln prefinjenosti in podrobnosti. Tretji stavek je čembalski solo, kar se v tovrstnih sonatah uporablja precej redko, vendar Bach tu izkoristi vse tehnične in glasbene vire takega inštrumenta, kar nas spominja na moč Concerta italiana. Naslednji stavek, tokrat v h-molu, je napisan v slogu kanona, giblje se skozi več tonalitet in v istem stavku ustvarja povsem različna vzdušja. Sonata se zaključi z razposajenim in igrivim stavkom, ki sklene celoten sklop šestih sonat. Briljanten način mojstra, da zaključi vse to veliko potovanje po vsem tem mikro svetu, ki ga predstavlja vsaka sonata.

Lokacija

Celje, Stolna cerkev sv. Danijela

Prav gotovo je župnija Sv. Danijela nastala že v 12. stol., ko so nastale prve velike župnije takratnega oglejskega patriarhata, saj je prvi znani župnik znan že leta 1129, to je bil Rudbert. Zagotovo je v tem času tukaj že stala cerkev, ki je bila skozi dolga stoletja imenovana farna cerkev.

PARTNERJI