Delia Agúndez (sopran / soprano)
Víctor Sordo (tenor)
Sara Ruiz (viola da gamba / viol)
Laura Casanova (čembalo / harpsichord)

O koncertnem programu
Program vsebuje neznane in redko izvajane skladbe iz dediščine španske baročne glasbe, večinoma posvetne. Gre za vrsto glasbe, ki so jo gojili v plemiških domovih, gledališčih, kapelah in na dvoru, kjer so do leta 1700 prebivali Habsburžani, kasneje pa Burboni.

Vsa glasba je napisana za en ali dva glasova z bassom continuom, kar je za tisti čas običajen način zapisovanja: skladatelj napiše le melodije za glasove, za spremljavo pa samo pentagram, ki ga lahko interpretira več inštrumentov – v našem primeru čembalo in violončelo –, tako da ostane veliko možnosti za improvizacijo.

Letos obeležujemo 300. obletnico smrti španskega skladatelja Sebastiána Duróna (1600–1716), pionirja italijanskega opernega sloga – sloga, ki je postal priljubljen po skladateljevi smrti. Program vsebuje dve njegovi skladbi. »Ay de mí, que el llanto y la tristeza« (»Gorje, ta jok in žalost«) ima religiozno tematiko in predstavlja stalnico v španski nabožni glasbi, tj. opisuje krivdo, za katero nepopustljivi Bog ne najde odpuščanja. Druga tema z značilnimi mitološkimi figurami pa je odlomek iz opere, ki jo je Regina Iberica vključila na svoj zadnji album The twelve musicians of Iriarte (2015).

Osrednji del programa predstavljajo komične in lahkotnejše skladbe s komično tematiko, pogovori ljudskih junakov, ki so daleč od plemiške zadržanosti ali vzvišenosti mitoloških bitij (ljubezen se plača z ljubeznijo, z denarjem pa se plača bolje). JUnaki, ki nastopajo, so bili nekoč služabniki ter jim epska občutja in večna ljubezen niso blizu.

Glasba španskega baroka se poigrava s sinkopiranjem, menjavo taktov, močnimi in mejnimi ritmi, popularnimi oblikami, kot so kupleti in refreni. V besedilih srečamo številne nasprotja: »o da/o ne«, »želim umreti/želim živeti«, »živeti je umreti/umreti je živeti«, »ah, sladka prevara, ah, goljufiva hvala«. Pogost je vzklik »ay« (»oh«), in sicer v obeh pomenih: kot znak komičnega in koketnega razpoloženja pa tudi globoke žalosti.

Prepričano smo, da se bodo skladbe kljub razdalji zaradi jezikovnih ovir dotaknile občinstva, saj odražajo intenzivna vesoljna nasprotja: ljubezen kot sladka muka, pomembnejša od same smrti, življenjska moč koketnosti; vsa so predstavljena s trezno glasbo z malo prvinami, osupljivo enostavno, mogočno in strastno, ganljivo nežno.

Laura Casanova, vodstvo in čembalo