DOMOV ENG

SEMPER VIVA

QVAM CREATA

ENG

Cuerdas al pasado (SI / HR)

četrtek, 7. 3. 2024 ob 17:30

Cuerdas al pasado (SI/HR)

Izidor Erazem Grafenauer (SI), baročna kitara, klasicistična kitara
Ana Julija Mlejnik Železnik (SI), violina
Mojca Jerman (SI), violina
Hiwote Tadesse (HR), viola
Lea Sušanj Lujo (HR), violončelo

Naroči vstopnice:

Cene vstopnic

Sporočilo umetnikov obiskovalcem: Baročna glasba je neusahljiv vir, ki ne preneha presenečati. Širšemu občinstvu najbolj poznana Bach in Händel sta le vrh gore, na katero vodi nešteto poti, kjer lahko vsak še tako načitan posameznik odkrije nekaj novega. Izvajalci programa Cuerdas al pasado ne delujemo le na področju stare glasbe. Vsi na glasbo gledamo kot na nekaj večnega. Glasba baroka pa nas navdihuje s svojo lepoto, umetelnostjo in efekti. Verjamemo, da to ni muzejska glasba, ki jo je treba držati v sterilnem, prezavarovanem ozračju. Zato ji je potrebno dodati svežino in občinstvo vabimo na potovanje, na katerem še niso bili. Verjamemo, da bodo nad videnim in slišanim prijetno presenečeni.

Poslanstvo ansambla: Poslanstvo ansambla je raziskovanje baročne glasbe z območij današnje Italije in Španije. V tej glasbi so bili že takrat močno prisotni različni vplivi afriške, latinske in arabske glasbe, kar je danes še potencirano na primer v glasbi flamenka. Tudi zato v našem ustvarjanju ne gledamo strogo samo na izvedbo not, ampak želimo glasbo oplemeniti z improvizacijo in različnimi modernimi prijemi, za katere verjamemo, da bi jih, če bi jih poznali, takratni glasbeniki z navdušenjem sprejeli.

Neposredni prenos: Radio Slovenija, Program Ars

Vinar koncertov Seviqc Brežice 2023: Družina Jakončič, Kozana, Goriška Brda

Pogostitev: Turistična kmetija pri Martinovih

 

Program dogodka

Cuerdas al pasado: Luigi Boccherini, Santiago de Murcia

Strune do preteklosti je projekt kitarista in lutnjista Izidorja Erazma Grafenauerja. Repertoar sestavlja izbor skladb skladatelja Santiaga de Murcia iz knjige Codex IV iz XVII. stoletja, ki je bila ponovno odkrita leta 1943 v Mehiki in dva kvinteta za kitaro in godala skladatelja Luigija Boccherinija. Oba sta delovala na španskem dvoru. Santiago de Murcia pod pokroviteljstvom Marije Luize Savojske, Luigi Boccherini pa približno 60 let kasneje pod Luizom Antonijem Španskim, mlajšim bratom kralja Karla III. Španskega. V glasbi obeh je močno prisoten vpliv španske folklorne glasbe, ki sta jo dvignila na umetniško raven. Skladbe iz zbirke Santiaga de Murcia so v originalu napisane za solo kitaro. Za ta projekt jih je Izidor Erazem Grafenauer priredil za kitaro in godala.



Luigi Boccherini (1743-1805)
Quintetto n. 9 A modo di concerto in Do maggiore
Allegro maestoso assai / Andantino / Allegretto

Santiago de Murcia (1673-1739)
Folias italianas despacio
Fandango
Canarios 
Marionas
Imposibles

*******

Santiago de Murcia (1673-1739)
Españoletas
Tarantelas
Folias españoles

Luigi Boccherini (1743-1805)
Quintet de corda de Luigi Boccherini (G. 448)
Pastorale / Allegro maestoso / Grave assai / Fandango



Program Cuerdas al pasado je izbor skladb omenjenih skladateljev. V glasbi obeh je močno prisoten vpliv španske nacionalne glasbe, ki je svojstven zven dobila z mešanjem mavrske, evropske, judovske in romske kulture. Fenomen španske glasbe je v zgodovini navdihoval premnoge skladatelje, med najbolj znanimi je na primer simfonična skladba Španski capriccio ruskega skladatelja Nikolaja Rimskega-Korsakova. 

Luigi Boccherini se je rodil leta 1743 v Italiji v mestu Lucca. Glasba mu je bila položena v zibelko. Bil je tretji otrok čelista in basista Leopolda Boccherinija, njegov brat Giovanni Gastone Boccherini pa je bil pesnik in plesalec, ki je med drugim pisal librete tudi za Antonia Salierija in Josepha Haydna. Že kot petletnik se je začel učiti violončelo, štiri leta kasneje tudi dirigiranje. S trinajstimi leti ga je oče poslal v Rim, kje se je izobraževal pri Giovanniju Battisti Costanzu. Leta 1757 sta se z očetom odpravila na Dunaj in se zaposlila kot glasbenika v Burgteatru. Štiri leta kasneje, 1761, je Luigi odšel v Madrid, kjer se je leta 1770 zaposlil na dvoru pri Luisu Antoniu Španskemu, mlajšemu bratu španskega kralja Karla III. Tu se je Luigi umetniško razcvetel, dokler ni nekega kralja Karla zahteval spremembo pasaže v novo napisanem triu. Luigi je pasažo kljubovalno podvojil, čemur je sledila takojšna odpoved službe. Preselil se je v majhno mesto Avila v gorovju Sierra de Gredos v osrednji Španiji. Tam in v bližnjem mestu Candeleda je Boccherini napisal mnoga svoja najbolj znana dela.

Med njegovimi kasnejšimi meceni velja omeniti francoskega veleposlanika v Španiji, Luciena Bonaparteja in pruskega kralja Fridericha Wilhelma II., ki je bil tudi sam ljubiteljski čelist, flavtist in podpornik umetnosti. Proti koncu življenja je bilo za Boccherinija boleče, preživel je svojega zadnjega mecena Fridericha, dve ženi ter štiri hčere. Umrl je leta 1805 v Madridu. Njegov grob je bil do leta 1927 v Baziliki svetega Mihaela v Madridu, kasneje pa je bil prenešen v rodno mesto Lucca, kjer je pokopan v cerkvi svetega Frančiška.

Boccherini je prvih šest kvintetov napisal v zadnjih letih osemnajstega stoletja, kot je razvidno iz pisma francoskemu založniku, kjer leta 1798 piše, da je zaključil s pisanjem treh opusov, tretji vsebuje šest kvintetov za godala in kitaro. Posvečeni so Marquisu Benaventeju, ki je bil premožen amaterski glasbenik. V skladbah je čutiti ogromno španske folklore, od različnih plesnih ritmov (fandango, seguidilla, tiranna), do melodij v tako imenovani andaluzijski kadenci, ki je osnova za kasnejši razvoj flamenka.

Četrti kvintet v D-duru je danes najpopularnejši in najbolj izvajan. Skladba se začne z mirnim stavkom Pastorale, značilnim za Boccherinijev stil. Skladatelj v njem preprosto melodijo zaokroži z izjemno premeteno orkestracijo in, kar je pravzaprav značilno za vse kvintete s kitaro, vsakemu inštrumentu v določenih momentih dodeli izpostavljeno vlogo. V drugem stavku, Allegro maestoso, je najbolj izpostavljen part violončela, ki zaradi zahtevnosti zveni, skoraj kot bi bil iz koncerta za violončelo. Pred verjetno publiki najbolj znanim stavkom Fandango imamo še mirni Grave, ki pričara vzdušje spokojnosti, vendar vseeno naelektrenega ozračja, ki je značilno za nevihto, ki se neizogibno izrazi v Fandangu.

Kvintet št. 9 v C-duru je bil skupaj z kvintetom številka 7 in slavnimi variacijami Variazioni sulla Ritirata di Madrid najden v rezidenci Louisa Picquota od 1832 do 1853. Slednji je bil po vsej verjetnosti naročnik in prvi lastnik. Po njegovi smrti je bila zbirka leta 1904 prodana na dražbi berlinskega antikvariata Lea Liepmannssohna, leta 1911 je zbirko kupila Gitaristische Vereinigung iz Münchna. V dvajsetem stoletju, ko je ustanova razpadla, je zbirka prešla v roke anonimnih zasebnikov, leta 2010 pa sta skladbe znova odkrila in preučila Andreas Stevens in Fulvia Morabito. Od leta 2011 so originali v Bayerische Staatsbibliothek v Münchnu.

Kvintet št.9 vsebuje tri stavke (Allegro maestoso assai, Andantino, Allegretto), danes pa se pogosto izvaja skupaj z skladbo Variazioni sulla Ritirata di Madrid. To je ideja izvajalcev dvajsetega stoletja. Danes pa bomo slišali zaokroženo celoto, kot jo je imel v mislih Boccherini.

Glasbo in življenju skladatelja in kitarista Santiaga de Murcie spoznavamo šele v zadnjih desetletjih. Znano je, da se je rodil v Madridu leta 1673 v glasbeni družini, kjer je bila kitara osrednji inštrument. Formalno se je izobraževal v kapeli Real pri svojem očetu, Juanu de Murcii in Franciscu Guerri Garcíi.

O njegovem osebnem življenju je malo znanega, nekaj več pa o njegovi glasbi. Leta 1717 je izdal svojo prvo zbirko, Resumen de acompañar la parte con la guitarra, kjer se je opisal kot »maestro kitare španske kraljice Marie Luise Savojske«, žene prvega kralja rodbine Borbonov v Španiji, Filipa V., vnuka Ludvika XIV.

Zanimivo je, da sta dve od štirih zbirk skladb skladatelja najdeni v prejšnjem stoletju v Mehiki. Malo je verjetno, da je skladatelj sam potoval v Ameriko, bolj verjetno je, da ju je skladatelj poslal kot neke vrste darilo svojim pokroviteljem in mecenom. Prva knjiga, Passacalles y obras, vsebuje 128 skladb, original pa je shranjen v Britanski knjižnici v Londonu.

Tretja zbirka od štirih, ki jih je Santiago de Murcia izdal, pa je bila najdena leta 1943 v mestu Leon. Odkril jo je Gabriel Saldívar y Silva, po katerem nosi zbirka tudi svoje ime. Códice Saldivar št. 4 obsega 94 strani, po vsebini je podobna zbirki Passacalles y obras, zato obstaja verjetnost, da je bila napisana kot dodatek.

Zbirke Santiaga de Murcie prikazujejo bogastvo španske kitarske glasbe 17. stoletja ter vpliv Francije in Italije, pri čemer je značilno združevanje ritmičnih, harmonskih in melodičnih potez. Zbirke vsebujejo na primer francoske pasakalije in menuete, ki so didaktično razdeljeni po tonalitetah, kar dovoljuje združevanje različnih skladb. Zanimiv je predvsem njegov opus različnih variacij, na primer španske teme folie, ki jo je napisal v italijanskem (Folías italianas despacio), francoskem (Folías muy despacio al estilo de Francia), in španskem stilu (Folías españolas). Italijanski vpliv se kaže s skladbami, ki so posvečene slavnemu Corelliju, kot je na primer Tocata de Corelli, prav tako pa je napisal tudi več priredb Corellijevih skladb in skladb z močnim pridihom slavnega skladatelja (Canción o tocata, Allegro).

Seveda pa največ skladb njegovega opusa vsebuje motive španske folklore: plese, kot so Fandango, Canarios, Españoletas, Marionas, Jacaras, Marizapalos.

Santiago de Murcia je umrl v Madridu 25. aprila 1739.

(Izidor Erazem Grafenauer)

Lokacija

Radio Slovenija, Program Ars, Banchetto musicale

Banchetto musicale je oddaja, v kateri se na programu Ars posvečamo koncertnim posnetkom glasbe starejšega datuma nastanka. V njej poslušamo posnetke naših osrednjih festivalov stare glasbe - Festivala Radovljica in Seviqc Brežice, pa tudi tujih koncertov, na katerih nastopajo priznani umetniki, strokovnjaki za izvajanje stare glasbe.

PARTNERJI