1. maj

Spoštovana ministrica dr. Asta Vrečko,

včeraj smo kurili kres. Na prečudovitem kraju med dolenjskimi griči, v zidanici, ki sta jo postavila starša moje drage in jo čudovito prenovila njen brat, ugleden slovenski igralec in njegova draga, izjemna filmska ustvarjalka. Bila je odlična družba, zraven še prijatelji in sosedi. Dan je bil prekrasen, videlo se je daleč, še naprej od Trdinovega vrha na eni in do Snežnika na drugi strani.

To je bilo včeraj, praznovanje praznika, ki se nas vseh dotika ne le pri naši eksistenci, ampak tudi v razmišljanjih, načrtih, hotenjih in polomijah slovenske kulturne politike. Danes je nov dan in zahteva premislek.

Prvi maj je praznik dela. Delamo pravzaprav vsi, zato je to naš skupni praznik. Drugo pa je vprašanje, kako to delo izgleda. V današnjem kontekstu se vračam k stari misli velikega Sokrata: ne rodi bogastvo kreposti, ampak krepost rodi bogastvo. Dajati prednost finančni in politični moči pred vrednotami, je krucialna napaka, ki najprej pokoplje vrednote, potem pa še kapital. To se je v zgodovini delno pokazalo že večkrat, končno pa se bo potrdilo, če nam bo le uspelo izpeljati tretjo svetovno vojno. Vrednote, ki jih imamo, so univerzalne in branik pred razdejanjem.

Naša prizadevanja za boljšo slovensko kulturo so tako kamenček v mozaiku svetovnih dogajanj. Pomembna pa niso le zaradi širšega konteksta ampak tudi zaradi nas samih. Zaradi našega nacionalnega obstoja in suverenosti. Kot pravi Günter Verheugen, evropski komisar za širitev pred dvajsetimi leti, v intervjuju z Majo Derčar, RTV Slovenija, pred dnevi: Slovenija je zame evropski biser, nekakšno središče Evrope, kjer se srečujejo različne kulture.

Središče, kjer se srečujejo različne kulture, pogosto tudi neevropske, program Seviqc že ves čas, vse od 1982, razvija in utrjuje. Žal gizdalini, ki odločajo o sredstvih za naš obstoj, tega ne razumejo prav dobro, se pa imajo za zelo pametne. Redka pozitivna stran teh ocen je premoščanje razlik med politično desnico in politično levico. Strokovne komisije so polje, kjer politične razlike zbledijo, kjer osebne travme, sancta simplicitas in namišljena strokovnost prevladajo nad dejansko strokovnostjo in realnim vrednotenjem pomena prijavljenih projektov. Razlika je morda v toliko, da je minister Simoniti ostro odreagiral (https://www.seviqc.si/sporocila, 12.2.2022, Odziv Ministrstva za kulturo na odprto pismo Klemna Ramovša), ko sem Univerzo v Ljubljani vprašal, kako podeljujejo doktorate. Od petih članov so se s to titulo ponašali trije, od sedanjih sedmih članov komisije jo ima le eden. Zato bi bilo podobno vprašanje manj pomembno, vendar enako na mestu. Soočenje komisije s prijavitelji bi njeno strokovnost razkrilo in morda je minister Peršak prav zato z dekretom in cinično argumentacijo umaknil pravico do zagovora, sodna praksa pa je z zadovoljstvom sledila protizakonitemu dejanju.

V svojem programu za državnozborske volitve 2022 je stranka Levica med drugim zapisala nekaj pomembnih ambicij:

• kultura in umetnost ne smeta biti podvrženi partikularnim interesom vsakokratne oblasti ali prepuščeni trgu,

• druga naloga je vzpostavitev dialoga, ureditev področja nevladnega sektorja in samozaposlenih v kulturi,

• kulturno ministrstvo mora postati zaščitnik in zaveznik kulture, sogovornik vseh akterjev na področju kulture, ustvarjati mora pogoje za kvaliteten in enakomeren razvoj vseh zvrsti kulture in umetniškega udejstvovanja.

Zato smo z zadovoljstvom in navdušenjem sprejeli imenovanje ministra za kulturo iz kvote Levice. Žal pa se zadnje ocene strokovne komisije odmikajo od teh načel in minister, ki zagovarja tako komisijo, tudi.

Naša prizadevanja za potrebne spremembe so trenutno na dveh toriščih in vsekakor upam, da jih boste kot slovenski minister za kulturo podprli. Nisem Vas v posameznih zapisih kar na pamet imenoval Ivano Orleansko. S tem nisem mislil njene svetovnonazorske opredelitve, ki je daleč od današnje Levice, ampak spodbudo, ki jo je dala francoski vojski k odporu proti okupatorju. Enako še vedno verjamem, da lahko dr. Asta Vrečko premaga ali vsaj utiša lobije, ki imajo od zgrešenega pristopa do kulturne politike veliko osebno korist. Mislim tako na lobije znotraj ministrstva kot na zunanje interesne vplive.

Prvo je vzpostavitev administrativnega modela, ki bo zagotavljal spoštovanje 75. člena ZUJIK. Tu je zdaj popolna anarhija, ko se vsebina poimenuje drugače, kot to vsebinsko je. Glede tega smo bili na sestanku Iniciative za kulturo in vrha Ministrstva za kulturo 22. novembra lani povsem istih stališč in upam, da bo ministrstvo z novo zakonodajo to zadevo tudi uredilo.

Drugo je pravica do zagovora, kjer smo bili na omenjenem sestanku različnih mnenj. Tudi na moj poziv predsedniku Vlade RS so s strani ministrstva drugačne interpretacije od naših. Če sta zakonodaja in sodna praksa sporni, je treba popraviti zakon. Dejansko pa zatečeno stanje krši tako Ustavo Republike Slovenije kot 6. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah. Povsem nesprejemljivo je, da ob tako neustreznih ocenah strokovne komisije, kot jih lahko preberete na https://www.seviqc.si/sporocila, prijavitelj nima možnosti svojih pripomb še pred izdajo odločbe. Ta je dokončna. Edina pot je Upravno sodišče RS, kar je drago, počasi in neučinkovito, ker sodišče po enem ali več letih le vrne v ponovno odločanje. Upravno sodišče odloča zgolj o postopkovni strani, ne pa o vsebinski, ki je pomemben sestavni del prijave. Čeprav je za razpise značilno, da pred potrditvijo ni nič določeno, pa producenti ustvarjamo tudi iz prejetih subvencij. Če bi bilo ocenjevanje korektno, bi bilo vse v redu tudi brez možnosti zagovora. Nismo toliko komercialni, da bi tudi brez subvencij lahko izvajali kulturne programe v Sloveniji in z njimi konkurirali vedno bolj zahtevni evropski sceni. Od dobljenih razpisov je odvisna ne le eksistenca projektov, ampak tudi eksistenca prijaviteljev. In ko ti sekajo projekte vse po vrsti, sekajo tudi tebe samega.

Poenostavljeno, dogaja se kot v zgodbi: nekdo je bil obsojen na smrt. Sodišče je presojalo po svoji ozki pameti. Obsojeni ni imel možnosti zagovora, da bi pojasnil, da le ni tako, kot pravi sodišče. Smrtna kazen je bila izvršena. Problemov ni bilo več. Pri nas je podobno, samo postopoma. Indijanska smrt: počasi in boleče. Tudi nas kmalu ne bo več, če se kaj ne spremeni.

Spoštovana ministrica,

če ste v Levici mislili resno z vzpostavljanjem dialoga in ureditvijo področja nevladnega sektorja, in upam da ste, bom vesel Vaših naporov v tej smeri. Vsekakor bom vesel, če bomo stvari urejali tukaj, znotraj Ministrstva za kulturo in Državnega zbora, in nam ne bo potrebno objaviti peticije, ki je že usklajena z Iniciativo za kulturo in evropskim centrom v Berlinu in ki gotovo ne bo prispevala k večjemu ugledu Republike Slovenije. Ukrajina in Gaza se na nek način ne dogajata le tam, ampak tudi tukaj.

Želim Vam lep praznik in, iskreno z najboljšimi željami, da nadaljujete začeto,

S spoštovanjem

Klemen Ramovš