Program dogodka

Vivaldi & Tartini
Z obeh strani Jadrana

Koncertni program zaključnega koncerta festivala Seviqc je posvečen predstavitvi dveh velikih skladateljev z obeh strani Jadrana: Antonia Vivaldija in Giuseppeja Tartinija. Giuseppe Tartini, osrednji skladatelj, ki ga ansambel Il Terzo Suono vključuje v vse svoje koncerte, sodi med največje violinske virtuoze in skladatelje svojega časa. Ob delih Corellija, Veracinija, Locatellija in drugih baročnih mojstrov ansambel Il Terzo Suono predstavlja slovensko kulturno dediščino po vsej Evropi. Večkrat je praizvedel do tedaj še neodkrite skladbe tega velikega mojstra – denimo leta 2004 Sonato, predvidoma napisano za violončelo, saj je notni zapis v basovskem in tenorskem ključu. Zaključni koncert festivala bo ansambel sklenil s slovito Vivaldijevo La Follia. Follia pomeni »norost« – in prav z njo se Il Terzo Suono in Vivaldi poigravata v najbolj briljantnih vragolijah virtuoznosti.

Giuseppe Tartini (1692-1770)
Sinfonia in La a 4 voci
Allegro assai / Andante assai / Menuett -Allegro assai

Antonio Lucio Vivaldi (1678-1741)
Sinfonia a piu strumenti “Il Giustino”
Allegro / Andante / Allegro

Giuseppe Tartini (1692-1770) 
Concerto del Sigr. Tartini per flauto, violini, alto e basso 
Adagio

Antonio Lucio Vivaldi (1678-1741) 
Concerto intitolato “La notte” 
Largo / Presto / Largo / Presto / Largo / Allegro

Giuseppe Tartini (1692-1770)
Sonata del Signor Tartini in mi minore  “Senti lo mare”
Andante cantabile / Allegro cantabile / Giga

Antonio Lucio Vivaldi (1678-1741)
Concerto per violoncello, archi e cembalo
Allegro / Andante / Allegro

Antonio Lucio Vivaldi (1678-1741)
Sonata XII
“La Follia” 

Ta program raziskuje živahno in kompleksno glasbeno izmenjavo med dvema izjemnima baročnima mojstroma – Antoniom Vivaldijem iz Benetk in Giuseppejem Tartinijem iz Pirana –, katerih umetniški izrazi, čeprav zakoreninjeni v skupnih kulturnih in glasbenih izhodiščih, razkrivajo tudi očarljive razlike, ki so oblikovale baročno glasbo na obeh straneh Jadranskega morja. Ta izmenjava ni bila zgolj estetske narave, temveč je odražala širšo dinamiko med kulturnimi središči Sredozemlja, kjer je glasba postala most med filozofijo, naravo, gledališčem in tehnično virtuoznostjo.

Vivaldi, duhovnik, violinist in skladatelj, znan kot »rdečelasi duhovnik«, je bil eden izmed najbolj plodovitih in prepoznavnih skladateljev svojega časa. Njegov opus obsega več kot 500 koncertov, številne opere, sakralna dela in instrumentalne sonate. V njegovi glasbi prevladujejo gledališki značaj, ritmična živahnost, melodična izvirnost in zvočna domišljija. Njegova dela so pogosto polna dramatičnih kontrastov, ki spominjajo na beneško operno tradicijo in teatralnost lagunske metropole.

Tartini pa je bil po drugi strani bolj umirjen mislec – skladatelj, teoretik, filozof in virtuoz violine, ki je iskal popolno zvezo med umetnostjo, naravnimi zakoni in duhovno harmonijo. Njegov slog zaznamujejo tehnična dovršenost, kantilena lirika in izrazna poglobljenost, ki pogosto odraža njegova razmišljanja o naravi tona, vibracij in čustvene resnice v glasbi.

Njuna glasba skupaj tvori raznolik in izredno bogat portret jadranske baročne identitete – mediteranske lepote, filozofske kontemplacije in eksplozivne ustvarjalnosti.

Navdih z morja: glasbene krajine Jadrana

Že sam naslov programa nakazuje, da je temeljna tema koncerta – morje. Tartinijeva Piccola Sonata št. 6 v e-molu, znana tudi pod naslovom Senti lo mare (“Poslušaj morje”), neposredno izraža skladateljevo inspiracijo, ki izvira iz opazovanja narave in njenega notranjega gibanja. Ta sonata z občutljivo liriko, valovitimi melodijami in refleksivnimi harmonijami vzbuja podobo morskih valov, ki se ritmično dvigajo in spuščajo ob piranski obali.

Na drugi strani Vivaldijeva glasba pogosto evocira burje in nevihte – silovite naravne sile, ki jih je baročna glasba rada upodabljala kot metaforo notranjih stanj ali božanske moči. Vivaldijeva dela niso le estetski izdelki, temveč tudi “zvočne slike” življenja ob Jadranu: vetrov, svetlobe, razpoloženj in naravnih ciklov.

Sinfonije in narativni orkestralni svetovi

Na sporedu sta dve Vivaldijevi sinfoniji za godala in basso continuo, ki razkrivata njegovo mojstrstvo pri oblikovanju orkestralne teksture. Sinfonia v C-duru, RV 717, izvira iz opere Il Giustino in deluje kot uvertura – kratka, a učinkovita predstavitev dramske energije, značilne za celotno delo. Ta sinfonija je izrazito gledališka, polna ostrih ritmov in živahnih kontrapunktov, ki poslušalca v hipu prestavijo v razpoloženje baročnega odra.

Druga, Sinfonia v g-molu, pa je med najbolj znanimi njegovimi orkestralnimi deli, predvsem zaradi izjemno virtuoznega tretjega stavka, kjer slišimo vplive mediteranskih plesnih ritmov, žarečo harmoniko in prefinjeno fraziranje.

Tartinijeva Sinfonia v A-duru pa nas popelje v drug svet – bolj umirjen, kontemplativen, z izrazito kontrapunktično linijo. Tartini ni bil le tehnični inovator, temveč je v svojih orkestralnih delih vedno iskal ravnotežje med formo in izrazom, med matematično čistostjo in čustveno globino.

Koncertna magija: Vivaldi in solistična ekspresija

Poseben poudarek programa je na Vivaldijevem Koncertu za flavto v g-molu, znanem kot La Notte – Noč, RV 439. Gre za izjemno delo, sestavljeno iz šestih stavkov, ki s presenetljivo pripovedno močjo ustvarjajo fantastično atmosfero nočnega sveta. Duhovi, sanje, spanec, prebujenje – vse to je upodobljeno skozi menjavanje počasnih in hitrih odsekov, ki prikazujejo čustveno in simbolno potovanje skozi noč.

Largo stavki izražajo občutek melanholije in skrivnosti, medtem ko hitri stavki – Presto – pospešujejo srčni utrip in predramijo poslušalčevo domišljijo. Vivaldi tu ne piše le glasbe; ustvarja naracijo, ki poslušalca vodi kot v sanjah ali v notranji psihološki prostor.

Enako izrazit je tudi Koncert za violončelo v a-molu, RV 419, kjer Vivaldi razvije tretji stavek v obliki ciaccone – stare plesne oblike s ponavljajočo se basovsko linijo. Ta stavek je čustveno nabit, poln tehnične zahtevnosti in ekspresivne napetosti. Skladatelj v njem izziva solista, da s pomočjo variacij prikaže širok razpon izrazov – od melanholije do ekstatične radosti.

Zaključek v znamenju norosti: La Follia

Vrhunec koncertnega večera je nedvomno izvedba La Follie, ene najbolj prepoznavnih glasbenih tem v zahodni zgodovini, ki je v baroku doživela svoj zenit. Beseda follia pomeni “norost”, kar je tudi osrednji simbolični motiv te glasbe – stanje, ko razum odpove in čustva zavladajo. Tema La Follia, z značilno harmonsko progresijo, se je razširila po Evropi kot osnova za improvizacije, variacije in izrazne izbruhe.

Antonio Vivaldi je svojo različico La Follia vključil kot 12. sonato v zbirki Trio sonate, op. 1. Gre za mojstrsko zasnovano delo, polno kontrastov, dinamičnih preobratov in briljantnih tehničnih učinkov. Variacije se nizajo ena za drugo kot gledališki prizori – zdaj nežne in lirične, nato drzne in divje. Vivaldijeva La Follia je obenem izraz individualnosti in zvestoba tradicionalni formi – paradoks, ki odraža bistvo baroka.

Poleg Vivaldija sta se s temo Follia ukvarjala tudi Corelli in Geminiani. Corellijeva Sonata op. 5 št. 12 je bila ena najvplivnejših verzij, Geminiani pa jo je še orkestriral. Vsaka različica odpira drugačen pogled na temo norosti – od patosa do ironije, od kontrole do kaosa.

Epiloška misel: Glasba kot kulturni dialog

Program ni le niz skladb – je zgodba o stiku dveh glasbenih svetov, o kulturni izmenjavi med beneško prestolnico in obalnim Piranom, med svetovljanstvom in introspekcijo. Vivaldi in Tartini, čeprav sta delovala v različnih umetniških orbitah, si delita temeljno predanost raziskovanju meja izraza in glasbene domišljije. Njuna dela skupaj oblikujejo ne le zvočno, temveč tudi simbolno karto baročnega Jadrana – nemirnega, bleščečega, a tudi globoko duhovnega prostora.

S tem koncertom se festival Seviqc poklanja baročnim vizionarjem, ki so s svojo glasbo prestopali meje časa, prostora in človeškega razumevanja. V dobi, v kateri se znova soočamo z vprašanji identitete, povezovanja in iskanja smisla, nas glasba Vivaldija in Tartinija opominja, da dialog – ne le med notami, temveč med kulturami – ostaja ena najplemenitejših oblik človeške izmenjave.