Program dogodka

Weiss 
solistična dela iz Londonskega rokopisa 

Silvius Leopold Weiss je bil v svojem času izjemno cenjen glasbenik, ki je večino svojega poklicnega življenja preživel kot najbolje plačan glasbenik na dvoru v Dresdnu. Slovel je kot vrhunski lutnjist, ustvarjal in se družil z umetniki, kot so J.S. Bach, G.F. Händel, A. Vivaldi, in drugi. V času njegovega življenja njegove skladbe niso bile izdane, vendar nam je kljub temu, da je ogromen opus izgubljen, zapustil okoli 650 skladb za lutnjo, lutnjo v komornih zasedbah in koncerte za lutnjo. Na koncertu bodo predstavljene tri sonate in Tombeau iz londonskega rokopisa, ki poleg rokopisa iz Dresdna velja za najpomembnejši in najštevilčnejši. Čeprav gre za skladbe istega skladatelja v podobnih oblikah (3 sonate), gre za kontrastna dela visoke umetniške kvalitete, ki so z podrobnostmi, stilom, okraski in invencijo pomembno okno v kulturo in umetnost v Evropi v prvi polovici 18.stoletja. 

(1)
Praelude / Allemande / Cour: / Bourree  / Sarab: / Men: / Gigue 

L'infidèle"
Entrée / Cour: / Sarabande / Menuet / Musette / Paÿsane

*******

Tombeau sur la Mort de M: Cajetan Baron d'Hartig arrivee le 25 de mars 1719 / Composée par Silvio Lepold Weis à Dresden
Adagio assai

22 Parte 15
Preludie / Toccata / (Fuga) / Cour: / Bourree / Sarabande.Un poco andante / Menuet / Allegro

Silvius Leopold Weiss se je rodil leta 1687 v mestu Grodków v Šleziji, regiji, iz katere izhaja več pomembnih lutnjistov (poleg Weissa še Esaias Reusner starejši in mlajši, Ernst Gottlieb Baron, Johann Kropfgans …). Lutnjo se je učil pri očetu Johannu Jacobu (ca. 1662–1754), ki je deloval v Düsseldorfu, Heidelbergu in Mannheimu. Johann Jacob je bil znan kot odličen glasbenik, lutnjist in teorbist.

Pri devetnajstih letih (leta 1706) je Silvius nastopil službo pri grofu Karlu Filipu Palatinat-Neuburškemu, ki je tedaj prebival v Vroclavu. V istem letu je začel delovati tudi pri knezu Johannu Wilhelmu, velikem ljubitelju umetnosti, ki mu je svoje Opus IV posvetil tudi Arcangelo Corelli.

Od leta 1710 je bil Weiss v službi poljskega princa Aleksandra Sobieskega, ki je v izgnanstvu prebival v Rimu. Tam je spoznal številne pomembne glasbenike, med njimi Domenica in Alessandra Scarlattija ter Bernarda Pasquinija. Po prinčevi smrti leta 1714 in pred zaposlitvijo v Dresdnu leta 1718 je Weiss ponovno služboval pri Karlu Filipu ter hkrati potoval po Evropi. Med pomembnejšimi postajami je bila Praga, kjer je spoznal grofa Johanna Antona Losyja. Njemu v čast je napisal eno svojih znanih skladb: Tombeau sur la mort de M. Comte d’Logy arrivée.

Avgusta 1718 je Weiss nastopil doživljenjsko službo kot dvorni glasbenik pri Avgustu Močnem, poljskem kralju in knezu tedanje skupne Republike Poljske in Litve. V tem obdobju je bival v Dresdnu, enem najpomembnejših umetniških in znanstvenih središč tistega časa. Poleg Weissa so tam delovali tudi flavtisti Buffardin in Quantz ter violinisti Veracini in Pisendel. Weiss je bil najbolje plačan član orkestra, kar priča o njegovem visokem statusu.

Ob orkestrskem delu v Dresdnu je še naprej potoval po Evropi. Leta 1719 je štiri tedne sodeloval na glasbeni odpravi na Dunaj ob poroki saškega volilnega kneza. Zanimiva je anekdota iz leta 1722, ko naj bi mu violinist iz orkestra iz ljubosumja skušal odgrizniti del palca. Poškodba očitno ni bila hujša, saj je Weiss istega leta potoval v München ob poroki bavarskega volilnega princa.

Leta 1723 je dokumentiran njegov tretji prihod v Prago (po letih 1717 in 1719), kamor je potoval skupaj s flavtistom Quantzom ter pevcem in skladateljem Carlom Heinrichom Graunom. Udeležili so se kronanja Karla VI. za češkega kralja.

Maja 1728 je Weiss skupaj z violinistom Pisendelom in flavtistoma Buffardinom in Quantzom potoval v Berlin. Na povabilo princese Vilhelmine iz Bayreutha, sestre kralja Friderika II. Pruskega, so tam ostali tri mesece. Vilhelmina, sama skladateljica, pomembna mecenska osebnost in ljubiteljska lutnjistka, je Weissu zapisala posvetilo: »V spomin slavnemu Weissu, ki je pri igranju lutnje tako odličen, da mu nihče ni in ni bil blizu; prihodnji rodovi ga bodo lahko le skušali posnemati.«

Med pomembnejše Weissove mecene štejemo tudi Hermanna Karla von Keyserlinga, za katerega je Johann Sebastian Bach napisal znamenite Goldbergove variacije. Keyserling je bil posredno vpleten tudi v domnevni »zločin«, ko naj bi Weiss užalil dvornega skrbnika za finance in produkcijo v Breitenbachu, zaradi česar je bil kratek čas celo zaprt. Prav Keyserling je kasneje skrbel tudi za Weissovega sina Johanna Adolfa Faustinusa in mu omogočil učenje lutnje.

Weiss je v Dresdnu užival visok in cenjen položaj, v katerem je očitno užival, saj je leta 1736 zavrnil ponudbo za službo na dunajskem dvoru, kjer so mu ponudili skoraj dvakrat višjo plačo.

Leta 1739 je v Leipzigu večkrat obiskal Johanna Sebastiana Bacha. Tja je prišel skupaj z učencem Johannom Kropfgansom, Bachov bratranec in tajnik Johann Elias Bach pa je v pismu kantorju Johannu Wilhelmu Kochu poročal o »več nastopih dveh slavnih lutnjistov, gospoda Weissa in gospoda Kropfgansa, v naši hiši«.

Najbolj znana pripoved o Weissu in Bachu izvira nekoliko kasneje. Leta 1805 je skladatelj, pisatelj in glasbeni kritik Johann Friedrich Reichardt zapisal:

»Kdorkoli ve, kako težko je izvajati harmonične modulacije in kontrapunkt na lutnjo, bo presenečen ob zgodbah prič, da je Weiss, izvrsten lutnjist, izzval Johanna Sebastiana Bacha, izvrstnega čembalista in organista, v igranju (ali improviziranju?) fantazij in fug.«

Weiss svojih skladb ni veliko objavljal. Od približno 650 danes znanih skladb jih je bilo za časa njegovega življenja izdanih le nekaj. Nekaj skladb je objavil tudi Georg Philipp Telemann v svoji zbirki Der getreue Music-Meister (Zvesti mojster glasbe).

Proti koncu življenja je Weiss užival slavo in udobno življenje v Dresdnu. Učenci so prihajali k njemu iz različnih delov Evrope. Umrl je 16. oktobra 1750 in za seboj pustil sedem otrok, od katerih je lutnjist postal le že omenjeni Johann Adolf.

Weissove skladbe so danes ohranjene v rokopisih po Srednji Evropi, Angliji in Rusiji. Najpomembnejši in najobsežnejši sta zbirki iz Londona in Dresdna. Poleg njiju so Weissove skladbe ohranjene tudi v Augsburgu, Salzburgu, na Dunaju, v zbirki družine Harrach (Schloss Rohrau), v Varšavi, Haslemereu (Anglija) in Moskvi.

Solistične skladbe na današnjem koncertnem programu so iz t. i. Londonskega rokopisa, ki je nastajal med letoma 1706 in 1730 ter vsebuje 237 stavkov, kar predstavlja skoraj polovico danes znanih Weissovih kompozicij. Rokopis hrani Britanska knjižnica (The British Library), ki ga je pridobila leta 1877.

Sonata št. 1 v F-duru je iz zgodnejšega obdobja (ok. 1717) in je napisana za 11-strunsko baročno lutnjo, kakršna se je razvila v Franciji neposredno iz renesančne 10-strunske lutnje. V kasnejših skladbah že opazimo prehod na 13-strunsko lutnjo.

Londonski rokopis vsebuje 28 celovitih suit in številne posamezne stavke (štiri preludije, fugi, fantaziji, žalostinke, menuete, gavotte ipd.), pa tudi tri duete za lutnjo in flavto – verjetno odraz Weissovega prijateljevanja s Quantzom in Buffardinom. Na žalost je originalni part za flavto izgubljen.

Sonata št. 1 v F-duru je ohranjena tudi v Dresdenskem rokopisu, posamezni stavki pa se pojavljajo tudi v rokopisih iz Dunaja in Varšave. Glasbena vsebina je skoraj identična, razlike so predvsem v oznakah za legato pri levi roki, kar je prej vprašanje tehnične izvedbe kot vsebinske razlike.

Sonata se začne s preludijem iz 27 akordov, zapisanih vertikalno v tabulaturi. Izvajalcu dopuščajo svobodno ritmično interpretacijo in arpeggiranje. Sledi allemanda, ki ohranja sproščeno in lahkotno vzdušje – značilno za tonaliteto F-dur, ki jo je skladatelj in teoretik Johann Mattheson opisal kot tonski red, »ki z lahkoto prebuja najplemenitejša čustva, brez nepotrebnega forsiranja tona«. Po njegovih besedah ima popoln značaj – bonne grâce, kot bi rekli Francozi.

Sledi tehnično zahtevnejša, lirična in rahlo humoreskna couranta, nato pa še bourrée in sarabanda. Ta z modulacijo v mol povsem spremeni razpoloženje. V menuetu se pojavijo redke oznake za forte in piano, celotna sonata pa se zaključi s plesnim, navdihnjenim stavkom – gigo.

V Londonskem rokopisu sta ohranjena dva tombeauja. Prvi je posvečen baronu Cajetanu iz Hartiga, drugi pa grofu Logyju. Tombeau sur la mort de M. Cajetan Baron d’Hartig je napisan v Es-duru, kar je tako redka tonaliteta, da je Johann Mattheson zanjo ni podal nobene značajske razlage.

Skladba je nastala v spomin na najmlajšega izmed petih bratov družine Hartig, ki je umrl po padcu s konja. Tonaliteta skladbe zahteva skoraj akrobatsko uporabo leve roke, glasbeni tok pa je prežet s simboliko. Začetni akordi napovedujejo tragedijo, ki se je zgodila. Počasi se skladba razvije v bolj melodičen značaj, ki ga lahko razumemo kot upodobitev lahkotnega življenja triintridesetletne žrtve.

Drugi del se začne z vzdihujočim motivom, ki ga lahko razumemo kot simbol počasnega umiranja – grofa naj bi po padcu pohodili konji, a je preživel še nekaj ur, preden je umrl v bolnišnici. Dramatični akordi proti koncu simbolizirajo neizogiben prihod smrti, sklepna spokojna melodija pa prehod duše v nebeško kraljestvo in večno življenje.

Sonata v G-duru (št. 16 / št. 22) je posebna že zaradi oblike uvoda: pred plesnimi stavki ima kar tri uvodne dele – Preludij, Toccato in Fugo, ki jih lahko skupaj razumemo kot veliko uverturo. Sonata, z izjemo nekaj taktov Toccate in stavka Allegro, obstaja le v Londonskem rokopisu. Najverjetneje je bila napisana okoli leta 1719.

Johann Mattheson je tonaliteto G-dur opisal kot »vitalno in živo«, kar tej skladbi vsekakor ustreza. Preludij se začne s prostimi arpeggi, ki že napovedujejo tematski material prihajajoče fuge. Pred fugo Weiss umesti še Toccato, ki z gostimi, nearpeggiranimi akordi ustvarja resno in zgoščeno vzdušje. Približno štiriminutna Fuga ima temo, ki spominja na Bacha (zlasti na Preludij, Fugo in Allegro BWV 998) in se zaključi z Adagiom v slogu francoske uverture.

Couranta, napisana v dolgih frazah in z zanimivimi modulacijami, uvaja plesni del sonate. Sledi navdihnjena in zelo plesna Bouree z zahtevnimi pasažami v basovskem registru. Sarabanda v e-molu, označena z un poco andante, ustvarja občutek gibanja, ki ga Weiss doseže s t. i. »sprehajajočim basom«. Kljub tekočemu značaju je stavek napet in dramatičen. Močno ornamentiran Menuet vodi v sklepni stavek – virtuozni Allegro, ki predstavlja tehnično višek sonate.

Sonata št. 23 v a-molu z naslovom L’infidèle (Nevernik) je ena najbolj izrazitih in pogosto izvajanih Weissovih skladb. Že naslov je pomenljiv – v času nastanka bi se lahko nanašal na turški (muslimanski, vzhodni) svet in njegov vpliv na Evropo, ki se je tedaj že odločno obračala proti zahodu, tudi čez Atlantik. Weiss je sonato napisal leta 1719, ko je obiskal Dunaj – mesto, ki ga je le nekaj desetletij prej (1683) oblegala Otomanska vojska. Dunaj je bil takrat pomembno versko, kulturno in politično središče Evrope in simbol zahodnega sveta.

Sonata obstaja tudi v Dresdenskem rokopisu, vendar sta stavka Musette in Sarabanda zamenjana. Mattheson je tonaliteto a-mol opisal kot »zmožno velikih in resnih učinkov, po naravi otožno, a hkrati iskreno, mehko in celo nežno«.

Uvodni Entrée s svojo graciozno energijo spominja na francosko uverturo, sledi ji živahna Couranta, ki se zanimivo začne z enako frazo kot prvi stavek. Sarabanda, ki sledi, se najprej zdi težka in temna, nato pa preide v Menuet, kjer Weiss z uporabo povečane sekunde odkrito nakaže vpliv orientalske glasbe. To se še okrepi v stavku Musette, kjer se pojavi tudi uporaba spodnje bas strune (A), kar ustvarja dodatno globino in skoraj grozeč značaj. Obstaja možnost, da je Musette v Londonskem rokopisu dodana naknadno, saj v Dresdenskem rokopisu najdemo spodnji bas tudi v drugih stavkih. Kljub temu je uporaba te strune samo v enem stavku učinkovit primer načela »manj je več«.

Sonato sklene plesni in triumfalni stavek Paÿsane, ki zaokroža celoto in simbolno uteleša zmago krščanskega, zahodnega sveta nad vzhodnim, muslimanskim.