Program dogodka

Klaviatura v vetru

Kvinteti za klavir (fortepiano) in pihala so v zgodovini glasbe zelo redki. Prva ohranjena skladba je kvintet Wolfganga Amadeusa Mozarta, tudi v 19. stoletju pa je le malo skladateljev pisalo za to posebno vrsto ansambla (npr. Rimski-Korsakov). V klasični dobi so za klavir in pihalni kvartet pisali le Mozart, Beethoven in Danzi. Proti koncu 18. stoletja so se pihala začela mehansko spreminjati in razvijati drugačen zven ter melodiko v primerjavi z baročnimi pihali. Novi instrumenti, kot je klarinet, so se uveljavili v številnih orkestrih, zanje pa je bilo napisanih veliko solističnih koncertov. Izdelovalci rogov so začeli vgrajevati ventile, vendar se je »naravni« rog uporabljal vse do časa Brahmsa. Fagot in oboa sta imela drugačen in zelo zapleten razvoj, a sta v osnovi ostala nespremenjena vse do sredine 19. stoletja.

Wolfgang Amadeus Mozart (1756-1791):
QUINTUOR Concertant pour Piano Forte Hautboi Clarinette, Cor & Basson Composé par W.A.MOZART (K 452)
Largo / Moderato / Larghetto / Rondon Allegretto

*******

Ludwig van Beethoven (1770-1872)
GRAND QUINTETTO pour le Forte-Piano avec Oboe, Clarinette, Basson et Coro u Violon Alto et Violoncelle composé et dedié A Son Altesse Monseigneur le Prince Regnant de Schwarzenberg &.&. par LOUIS VAN BEETHOVEN Oeuvre 16.
Grave / Allegro ma non troppo / Andante Cantabile / Rondò allegro, ma non troppo

Program vključuje dve veliki mojstrovini, napisani za to posebno zasedbo (fortepiano, oboa, klarinet, rog in fagot), izpod peresa dveh velikih mojstrov dunajskega sloga: Kvintet K. 452 Wolfganga Amadeusa Mozarta in Kvintet op. 16 Ludwiga van Beethovna.
Mozart je delo napisal za koncert v dunajskem gledališču Burgtheater 1. aprila 1784. Program je poleg »novega velikega kvinteta«, ki ga je izvajal »gospod Mozart«, vključeval še tri simfonije (med njimi K. 425, »Linz«), »novi koncert za fortepiano« (verjetno K. 451, ki ga je Mozart sam igral in dirigiral), tri arije (eno je zapela »gospodična Cavalieri«) in improvizacijo. Koncert je bil izjemno uspešen, posebej kvintet: Mozart je v pismu očetu 10. aprila navdušeno opisal odziv občinstva in kvintet označil kot »najboljšo stvar, kar sem jih kdajkoli napisal [...] Škoda, da je niste mogli slišati; in kakšna sijajna izvedba! Iskreno povedano, na koncu sem bil izčrpan od igranja – a ni majhna čast, da moji poslušalci niso bili nikoli utrujeni.«
Ta ocena potrjuje tudi dejstvo, da je Mozart delo izbral za zasebno izvedbo pred Giovannijem Paisiellom 10. junija v Döblingu pri Dunaju. Da je za tak dogodek izbral to nenavadno skladbo, priča o veliki vrednosti, ki jo je pripisoval Kvintetu K. 452.
Tudi kritiki se strinjajo, da gre za edinstveno delo v Mozartovem opusu in prelomnico v razvoju komorne glasbe s klavirjem. Massin ga imenuje »mojstrovina ravnotežja med komornim in koncertantnim slogom«, Abert poudarja njegovo »izjemno napetost«, Halbreich ga označi kot »popoln primer koncertantnega dialoga«, za Bernharda Paumgartnerja pa »še danes ostaja najplemenitejši primer komorne glasbe za pihala.«
Po slavnostnem uvodnem Largu sledi nenaden preobrat z Allegro moderato, ki ga tiho začne fortepiano in ga silovito podkrepijo pihala v fortu. Dialog se poglablja ob drugem tematskem motivu, ki se prepleta med klaviaturo in pihali, in se neprekinjeno nadaljuje z briljantnimi pasažami, virtuoznostjo, zborovskimi trenutki, ritmično živahnostjo in živahno izmenjavo vlog med instrumenti. Ta živost se umiri v intimnem Larghettu, ki ga Abert opiše kot »romantično sanjarijo z magično zvočno lepoto« in ki tvori čustveno središče celotnega dela. Prva tema, ki jo predstavijo oboa, rog in fagot, ima pastirski značaj in naravno vodi v novo idejo, ki jo podajo klavir, klarinet in oboa, nato pa sledijo številne raznolike epizode. Mozart tukaj poseže po drznih harmonskih rešitvah, ki dosežejo vrhunec z modulacijo v oddaljeni e-mol (skladba je sicer v B-duru). Zaključni Rondo (Allegretto) s svojo bogato zvočnostjo približuje kvintet Mozartovim klavirskim koncertom iz istega leta (K. 449, 450, 451, 453, 456, 459), ki jih je skladatelj večkrat z velikim uspehom izvajal sam. To je virtuozna in ekstrovertirana skladba, polna lepih tematskih idej, ki se po kadenci »a tempo« konča mirno in nežno.
Beethovenov Kvintet za klavir, oboo, klarinet, fagot in rog v Es-duru, op. 16, je nastal med letoma 1794 in 1797. Prvi osnutki segajo v leto 1796, ko se je Beethoven odpravil na turnejo, ki ga je marca popeljala na sever, aprila v Dresden in nazadnje v Berlin. Prav tam je skladatelj napisal Sonato za violončelo op. 5, Variacije WoO 45 za klavir in violončelo na temo iz Händlovega oratorija Juda Makabejec, osnutke za klavirski koncert op. 37 in večji del kvinteta op. 16. Delo je dokončal po vrnitvi na Dunaj v začetku leta 1797. Izdano je bilo leta 1801 in posvečeno knezu Schwarzenbergu.
Prva izvedba je bila 6. aprila 1797 na enem od »akademij« Ignaza Schuppanzigha, odličnega violinista in člana Rasumowskega kvarteta, ki je pogosto izvajal Beethovenove kvartete pod skladateljevim vodstvom. Kvintet op. 16 velja za eno najboljših del Beethovenovega zgodnjega ustvarjalnega obdobja. Podobnosti z Mozartovo glasbo so tako številne, da nekateri glasbeni zgodovinarji govorijo o Beethovenovem poklonu velikemu predhodniku.
Teme treh glavnih stavkov (Grave je uvod) namreč spominjajo na tri Mozartove arije: tema Allegra odmeva prvo arijo iz Čarobne piščali, Andante spomni na Zerlinino arijo iz Don Giovannija, Rondo pa na Papagenovo arijo. Kvintet ne vsebuje le tematskih reminiscenc, ampak tudi izžareva vedrino, gracioznost in notranji mir – kar lahko upravičeno imenujemo »mozartovsko« vzdušje.
Posebej izstopata drugi stavek (Andante cantabile) s svojo nežno liričnostjo, zgrajen kot niz variacij, in Rondo (Allegro ma non troppo), ki s svojo igro svetlobe in sence spominja na zaključke Mozartovih klavirskih koncertov.
Beethoven je ta kvintet rad izvajal, saj je zanj predstavljal trenutek ustvarjalne lahkotnosti in sreče. Morda prav zaradi želje, da bi si užitek podaljšal, je ustvaril tudi priredbo za klavirski kvartet s godali (violina, viola, violončelo), vendar je s tem žrtvoval izvirni barvni značaj, ki je tesno povezan z mehkim in žametnim zvokom pihal.