Program dogodka

Johann Sebastian Bach, Sonate za violo da gamba in čembalo

Johann Sebastian Bach nam za violo da gamba ni zapustil zbirke del razvrščenih na sistematičen način, tako kot pri Das Wohltemperirte Clavier pri čembalu ali suitah za violončelo. Toda zaradi tega dejstva ne smemo misliti, da ta instrument za nemškega skladatelja ni bil pomemben. Dejansko pa je Bach violi da gamba posvetil veliko najbolj ekspresivnih strani svoje produkcije. V pasijonih ali kantatah, kot sta Actus Tragicus in Trauer Ode, viola da gamba poveča ekspresivni patos uglasbenega besedila s posebnim tembrom. Kot solistični inštrument se pojavlja še v štirih drugih kantatah. Par viol da gamba je prisoten tudi v šestem brandenburškem koncertu, viola da gamba pa je omenjena v Bacchianovem avtogramu kot spremljevalni instrument šestih sonat za usklajeno čembalo in solo violino BWV 1014-1019.

Johann Sebastian Bach
(1685-1750)

Sonata à Cembalo è Viola da Gamba di J.S.B.
(BWV 1027)
Adagio / Allegro ma non tanto / Andante / Allegro moderato

SONATA a Viola da Gamba e Cembalo obligato di J. S. Bach
(BWV 1028)
(?) / (?) / Andante / Allegro

SONATA a VIOLA DA GAMBA et CEMBALO OBLIGATO COM, posta da J. S. Bach
(BWV 1029)
Vivace / ADAGIO / Allegro

Viola da gamba: Magnus Andrea Meyer, Hamburg 1751

Zanimanje za tri sonate za violo da gamba in obbligato čembalo (BWV 1027-1029) in njihovo izvajanje se je v zadnjih tridesetih letih povečalo v koncertnem življenju, na CD-posnetkih in v različnih praktičnih izdajah, da jih z današnjega zornega kota moramo vključiti v osnovni repertoar viole da gamba. Vsaka sonata je bila komponirana in posredovana kot samostojno delo. Tako v nasprotju z mnogimi drugimi Bachovimi koncepti komorne glasbe ne sestavljajo cikla. Kljub temu pa tri sonate povezuje dejstvo, da je v njih dosledno upoštevan triglasni obbligato zapis, ko čembalo ni več v vlogi bassa continua. Druga skupna značilnostje, da gre za priredbe del, ki so bile originalno napisane za druge instrumente. To vsekakor ne postavlja pod vprašaj njihove visoke umetniške vrednosti.

Avtentično stanje treh sonat za violo da gamba ni neproblematično. Rokopis z avtografom je ohranjen samo za sonato G-dur (BWV 1027). Drugi dve sonati, v D-duru in g-molu (BWV 1028 in 1029), sta nam danes dostopni le v rokopisih kopistov. Najpomembnejša in kronološko najbližja izvirniku sta tista, ki ju je leta 1753 zapisal Christoph Friedrich Penzel, učenec šole sv. Tomaža. Avtograf Sonate g-mol se je domnevno izgubil šele po drugi svetovni vojni, vendar smo ga našli pri Wilhelmu Rustu, uredniku prve popolne izdaje Bachovih del, objavljenih leta 1860. Glej Andreas Bomba, »Sonate Johanna Sebastiana Bacha za violo da gamba in čembalo obligato«, v knjižici k zgoščenki J. S. Bach: Sonate za violo da gamba in čembalo BWV 1027–1029, izdaja Bachakademie 124 (Holzgerlingen: Hännsler, 1999), str. 16.

Avtentično stanje je morda tudi razlog, da je faksimilna izdaja sonat za violo da gamba našla pot v tisk šele v drugem desetletju enaindvajsetega stoletja. Nadaljnji razlog za to pozno objavo je verjetno povezan z dejstvom, da je po uredniškem razumevanju dvajsetega stoletja v razpoložljivem gradivu preveč »nedoslednosti« in »neskladij«, ki očitno onemogočajo ali vsaj otežujejo praktično realizacijo.

Zato so se uredniki številnih izdaj, ki so danes na voljo, s težavo soočali s čiščenjem partiture. Parti viole da gamba in čembala so bili popravljeni na najbolj vesten način, ne glede na to, ali je šlo za prilagojene artikulacije, tiho dodane loke na predložkih ali motivno prilagojene staccato pike. Marsikateri urednik si je celo prizadeval ustvariti navidezno popolno izdajo iz različnih virov. A vse to ne zadošča za današnje razumevanje pravilnosti uprizoritvene prakse, ki predpostavlja zavest, da fraziranje in artikulacije v ponavljajoči se temi ponujajo možnost vsakokratne variacije, da »okrogla, čista, tekoča izvedba« (Carl Philipp Emanuel Bach, Versuch über die wahre Art das Clavier zu spielen, Berlin, 1753, p. 117, Vom Vortrage) izhaja iz artikulacije in variiranja, ki je nad strukturo mere. Ni potrebna standardizacija uprizoritvenih oznak, naj gre za artikulacijo, okraševanje ali fraziranje znakov v različnih temah, temveč možnost raznolike realizacije istega tematskega in motivnega gradiva.

Faksimile treh pričujočih sonat, avtograf sonate G-dur in kopije Christiana Friedricha Penzla, gotovo ne prinašajo »prečiščenih« izdaj. V svoji navidezni nedoslednosti ali arbitrarnosti, zlasti kar zadeva loke, pravzaprav ponujajo čudovito priložnost za premislek in doživetje znanega materiala v smislu novih možnosti artikulacije in interpretacije.

Avtograf sonate v G-duru je shranjen v Staatsbibliothek zu Berlin – Preußischer Kulturbesitz pod oznako Mus. ms. Bach P 226. Naslovna stran navaja: »Sonata à Cembalo è Viola da Gamba di J.S.B.« Avtograf je notiran na sedmih listih velikosti 32,5 x 20,5 cm in je sestavljen iz parta viole da gamba in parta čembala. Na podlagi vodnega znaka na papirju, kronanega dvojnega orla s ščitom v obliki srca, lahko rokopis datiramo v čas po letu 1740, torej v zadnje desetletje Bachovega življenja.

V nasprotju z alternativno različico te sonate za dve prečni flavti in basso continuo (BWV 1039) drugi stavek nosi oznako tempa »Allegro ma non tanto« in ne »ma non presto«, tretji stavek »Andante« in ne »Adagio e piano." Če predpostavimo, da je Bach zavestno naredil te spremembe v različici za violo da gamba in čembalo, ima to posledice na tempu: drugi stavek torej ne sme biti prehiter, z aspiriranimi (lahkimi) poudarki, izraženimi s staccato pikami na predpisanih mestih, medtem ko lebdeči arpegiiato akordi tretjega stavka običajno zahtevajo lahkotnost in vnaprejšnje razmišljanje o pedalnih točkah. Različni loki v partih viole da gamba in čembala podpirajo idiomatične izvedbene značilnosti zadevnih instrumentov.

Četrti stavek, ki je v različici za flavto alla breve in označen kot »Presto«, se pravi zelo hiter, ima z »Allegro moderato« znižan tempo v različici za violo da gamba. Morda je imel Bach v misih idiomatični značaj tudi tukaj: viola da gamba in čembalo bi morala bolj natančno artikulirati in prinesti globljo kompleksnost, medtem ko pri dveh flavtah hitrost vznemirja že sama po sebi.

Kopiji sonat v D-duru in g-molu, ki jih je napisal Christian Friedrich Penzel leta 1753, prav tako najdemo v fondu Staatsbibliothek zu Berlin – Preußischer Kulturbesitz pod oznako Mus. ms. Bach P 1057 (D-dur) in Mus. ms. Bach St 163 (g-mol). Sonata v D-duru je ohranjena kot partitura z ločenim partom viole da gamba. Partituro sestavlja pet listov velikosti 34,5 x 21 cm, part viole da gamba pa dva lista velikosti 33,5 x 21 cm. Tako kot avtograf je tudi Sonata g-mol prišla do nas v posameznih delih. Part čembala sestavlja šest listov velikosti 34,5 x 21 cm, part viole da gamba pa dva lista velikosti 34 x 21 cm.

Navdušujoče pri sonati D-dur sta partitura in parti. V primerjavi obeh delov pozornost takoj pritegnejo različni, celo nasprotujoči si loki, ki jih najdemo povsod: ali gre za Penzlovo malomarnost ali pa za različne izvedbene možnosti, ki jih je domnevno prevzel iz avtografa, lahko le ugibamo. O realizaciji lahko le špekuliramo in se sami odločamo. Kljub temu je osupljivo, da v notnem besedilu ni razhajanj in da so trilčki in nastopi disonanc notirani dosledno. To lahko le nakazuje, kako skrbno je bila napisana kopija.

Zaradi dobre čitljivosti pričujočega gradiva vsekakor priporočam uporabo te izdaje kot praktične izdaje.

Zahvaljujemo se Staatsbibliothek zu Berlin – Preußischer Kulturbesitz za dovoljenje za objavo te faksimilne izdaje.

(Hille Perl)

Zahvaljujemo se založbi Edition Walhall za dovoljenje, da lahko brezplačno objavimo uvod prof. Hille Perl k izdaji faksimila: Johann Sebastian Bach, Drei Sonaten für Viola da gamba und obligates Cembalo, BWV 1027-1029, številka edicije EW 888.