Program dogodka

Gradus ad Parnassum

Koncertni program nas iz Italije, kjer je deloval Giuseppe Tartini, vodi na območje takratne Habsburške monarhije. Tu najprej spoznamo Anno Bon, italijansko skladateljico, ki je ob koncu svoje umetniške poti delovala na dvoru Esterházy. Nato prisluhnemo na Dunaju delujočemu slovenskemu skladatelju, Janezu Krstniku Dolarju in se nenazadnje preselimo na Habsburški dvor, kjer nas s svojo glasbo prevzameta hofkapellmeistra Johann Joseph Fux in Antonio Caldara. Program je zasnovan kot popotovanje v času baroka, saj se od mlajše generacije skladateljev vedno znova vračamo v preteklost. Naslov koncerta je Gradus ad Parnassum, ki je hkrati naslov obsežnega dela na področju kontrapunkta, ki ga je zapisal Johann Joseph Fux.



Giuseppe Tartini (1692-1770)
Sonata I
Allegro / Larghetto

Giuseppe Tartini (1692-1770)
Sonata III
Adagio / Allegro assai

Anna Bon di Venezia (1738-?)
Divertimento III
Andantino / Allegro / Presto

Janez Krstnik Dolar (1620-1673)
Balletti a 4 in f
Intrada / Treza / Treza / Gigue / Retirada

*******

Johann Joseph Fux (1660-1741)
Partita VII
Sinfonia: Adagio.Andante.Allegro / La joye des fidels sujets: Allegro / Aria Italiana – Arie francoise / Les enemis confus: Andante

Antonio Caldara (1670-1736)
Sonata V
Grave / Vivace / Vivace



Naslov koncerta, Gradus ad Parnassum (vzpon na Parnas), je uporabljen kot prispodoba in predstavlja vzpenjanje umetnikov proti umetniškemu vrhu. Parnas je v grški mitologiji gora, na kateri prebiva Apolon z muzami in v grški mitologiji velja za dom vseh umetnosti. Koncertni program, ki nas vodi iz Italije proti Dunaju, predstavi skladatelje različnih obdobij baroka in različnih glasbenih stilov. Kljub razlikam v njihovem kompozicijskem slogu pa jih povezuje želja po doseganju popolnosti in simbolično vzpon na Parnas. Ensemble Tacet že od svoje ustanovitve leta 2020 eksperimentira in prilagaja dela, ki v originalu niso zapisana za njihovo zasedbo flavte, violine in čembala. Flavta in violina lahko v nekaterih kompozicijah zaradi sorodne lege in tehničnih zmogljivosti inštrumenta namreč nadomestita ena drugo, čemur bomo lahko prisluhnili tudi na koncertu. V Sonatah št. I in III Giuseppeja Tartinija flavta prevzame vlogo najprej druge, nato pa še prve violine. V Divertimentu št. 3 skladateljice Anne Bon pa violina zamenja drugo flavto. V Ballettih a 4 Janeza Krstnika Dolarja, Partiti št. VII Johanna Josepha Fuxa in v Sonati št. V Antonia Caldare pa vlogo prve violine prevzame flavta.

Giuseppe Tartini je bil rojen v Piranu. Izobraževal se je doma ter na Collegio dei Padri delle Scuole Pie v Kopru. Leta 1708 je začel študirati pravo na univerzi v Padovi, leta 1710 pa se je na skrivaj poročil z nečakinjo kardinala škofa Cornara in je bil zato prisiljen zapustiti Padovo. Bival je v Assisiju, Anconi in v Benetkah. Šele leta 1721 se je vrnil v Padovo, kjer je bil imenovan za prvega violinista ter vodjo koncertistov bazilike sv. Antona. V letih 1727/1728 je osnoval lastno šolo za poučevanje violine. Njegov opus obsega predvsem glasbo za violino; med drugim 131 koncertov in vsaj 174 sonat, v katerih je uveljavil tehnične novosti svoje igre na violino. Z glasbenim življenjem na Slovenskem v 18. stoletju kljub svojim koreninam ni imel povezave. Eno izmed njegovih najbolj znanih del je sonata za violino z naslovom ¨Vražji trilček˝. Umrl je leta 1770 v Padovi.

Anna Bon di Venezia, italijanska skladateljica, je bila rojena v umetniški družini. Izobraževala se je v Benetkah, v šoli Ospedale della Pieta. Šola je bila namenjena deklicam, izobraževali pa so jih na zelo visokem nivoju. Eden izmed učiteljev naj bi bil tudi skladatelj Antonio Vivaldi. Anna je šolo zapustila stara približno 17 let. Pridružila se je staršema in skupaj z njima je delovala najprej na dvoru grofa Friedricha III. in njegove žene Wilhelmine v Bayreuthu, nato pa še na Dunaju in v današnji Bratislavi. Njeno zadnje delovno mesto je bilo na dvoru družine Esterházy v Eisenstadtu. Po letu 1767 ne najdemo več virov, ki bi govorili o njej. V času svojega umetniškega ustvarjanja je delovala kot čembalistka, pevka in skladateljica. Njena dela obsegajo tri zbirke sonat: Opus I šest sonat za flavto in basso continuo, Opus II šest sonat za čembalo ter Opus III šest divertimentov oziroma sonat za dve flavti in basso. Napisala je tudi arijo Astra Coeli, sodelovala pa naj bi tudi pri nastanku opere Artaserse. Njena dela se stilsko že umikajo iz baroka, uvrščamo jih v rokoko, večinoma so nastala v času njenega bivanja v Bayreuthu.

Janez Krstnik Dolar velja za poglavitnega ustvarjalca obdobja srednjega baroka na Slovenskem. Dolgo je zaradi različnih poimenovanj dalj časa veljal za češkega skladatelja. Njegovo slovensko poreklo je z dokazi utemeljil dr. Dragotin Cvetko. Šolal se je na ljubljanskem jezuitskem kolegiju, nato pa je študiral filozofijo in teologijo na Dunaju, kjer je bil kasneje posvečen v duhovnika. Na Jezuitskem kolegiju v Ljubljani je med leti 1645 in 1647 med drugim poučeval tudi glasbo. V mestu Steyr je opravil magisterij, nato pa je deloval še na Dunaju, Gradcu, Passau, Gyoru ter Judenburgu. V letih od 1660 do 1673 je kot glasbeni vodja deloval v jezuitski cerkvi na Dunaju, kjer je tudi umrl. Nekatera njegova dela so bila prvotno izdana v zbirki Musica Antiqua Bohemica, nato pa so bila v celoti izdana še v zbirki Monumenta artis musicae Sloveniae. Njegov opus obsega tri plesne suite, dve ansambelski sonati, maše, psalme in antifono. Hranijo jih v Kroměřížu na Moravskem. Njegov glasbeni slog označuje živa, ljudski glasbi bližnja melodika ter razgiban ritem. Nanj so vplivali italijanski in francoski skladatelji njegovega časa.

Johann Joseph Fux je avstrijski skladatelj, rojen v bližini Gradca. Izobraževal se je na Jezuitski gimnaziji, nato pa na Ferdinandeumu v Gradcu, kjer je kot otrok revnejših staršev moral sodelovati kot glasbenik v jezuitski cerkvi. Kasneje je študiral na jezuitski univerzi v Ingolstadtu, kjer je delal kot organist. Okoli leta 1688 je zapustil Ingolstadt in se vrnil na Dunaj, kjer se je leta 1696 poročil. V tem času je delal kot dvorni komponist cesarja Leopolda I. Leta 1711 je prevzel pozicijo namestnika hofkapellmeistra na dunajskem dvoru, hkrati pa je deloval kot vodja kapele vdove cesarja Jožefa I. Leta 1715 je prevzel mesto hofkapellmeistra, njegov namestnik pa je bil Antonio Caldara. Na Dunaju je deloval do svoje smrti leta 1741. Njegov opus obsega sakralna (maše, oratoriji, litanije, moteti, graduali, litanije idr.) ter posvetna dela (19 oper, 29 partit, 50 sonat da chiesa in druga inštrumentalna dela.) Svoje teoretično in pedagoško delo Gradus ad Parnassum je napisal leta 1725 in je izšlo v latinščini. Velja za eno izmed najpomembnejših del o kontrapunktu tistega časa.

Antonio Caldara izhaja iz glasbene družine in je že kot otrok pel v deškem zboru v katedrali sv. Marka v Benetkah. Učil se je igranja na čembalo, violo in violončelo. Že leta 1689 je bil znan čelist in skladatelj. Pisal je opere, sonate da chiesa in da camera ter kantate. Iz Benetk je odšel najprej v Mantovo, kjer je delal kot vodja kapele (v cerkvi in gledališču) na dvoru vojvode Karla IV. Žal iz tega obdobja nimamo ohranjenih del. Po smrti vojvode se je Caldara preselil najprej v Rim, nato pa je odpotoval v Barcelono, kjer je skladal za Karla III., ki je leta 1711 postal habsburški cesar Karel VI. Caldara je šele leta 1716 postal namestnik hofkapellmeistra Johanna Josepha Fuxa na dunajskem dvoru, kjer je ostal do svoje smrti leta 1736. Njegov opus obsega več kot 70 oper, 30 oratorijev, motete in sonate ter druga glasbena dela.