Program dogodka

Sospiro

Glasba za vihuelo, ki je ohranjena do danes, predstavlja neprecenljivo dediščino zahodne glasbe. Na Portugalskem je prisotnost vihuele dobro dokumentirana tako v ikonografiji kot v literarnih virih 16. stoletja, vendar se, žal, ni ohranila nobena zapisana glasba za ta instrument, ki bi jo ustvarili portugalski skladatelji.
Projekt Sospiro znova oživlja glasbeno prakso, staro več kot 500 let, skozi pogled sodobnega časa: vihueli vrača portugalski renesančni repertoar, transkribiran in rekonstruiran iz sakralne glasbe velikih portugalskih skladateljev 16. stoletja ter iz posvetne glasbe, ohranjene v pesmaricah njihovih sodobnikov.
Na tem recitalu portugalski repertoar projekta Sospiro stopa v dialog z deli nekaterih najpomembnejših španskih skladateljev, povezanih z vihuelo, kot so Luys de Narváez, Alonso Mudarra in Luys de Milán — srečanje iberske glasbe za vihuelo pet stoletij pozneje.

Anonymous / Tiago Matias (1978-)
Venid a sospirar
(P-Lma Ms 3391, Cancioneiro de Belém, ff. 65r)

Luys de Narvaez (c1500-1555/1560)
Diferencias sobre Guárdame las vacas
(Los seys libros del delphín, Libro 6, ff. 97r-101v)

Filipe de Magalhães (c1563-1652) / Tiago Matias (1978-)
Benedictus
(Missa Vere Dominus Est, P-Cug MI 15 / Missarium Liber, ff. 59v-61r)

Anonymous / Tiago Matias (1978-)
Ja dei fim a meus cuidados
(P-Em 11793, Cancioneiro de Elvas, ff. 81v-82r)

Alonso Mudarra (c1510 - 1580)
Fantasia X, que contrahaze la harpa en la manera de Ludovico
(Tres libros de musica en cifras para vihuela, Libro 1, ff. 13r-15r)

Luys de Milán (c1500 - c1561)
Pavana II
(Libro de Música de Vihuela de mano intitulado El Maestro, ff.39r-40r)

Anonymous / Tiago Matias (1978-)
Señora, aunque no os miro
(F-Peb Masson Ms. 56, Cancioneiro de Paris, ff. 83v-84r)

Claudin de Sermisy (c1490 - 1562) / Miguel de Fuenllana (c1500 – 1579)
Tant que vivray
(Libro de Musica para Vihuela intitulado Orphenika Lyra, Libro 5, ff.118r-119v)

Anonymous / Tiago Matias (1978-)
Minina dos olhos verdes
(F-Peb Masson Ms. 56, Cancioneiro de Paris, ff. 95v-96r)

Anonymous / Tiago Matias (1978-)
Que he o que vejo
(P-Em 11793, Cancioneiro de Elvas, ff. 70v-71r)

Josquin des Prez (c1450 – 1521) / Luys de Narvaez (c 1500 – 1555/1560)
Mille Regretz – Cancion del Emperador
(Los seys libros del delphín, Libro 3, ff. 40v-42r)

Pedro do Porto (fl1481 - c1524) / Tiago Matias (1978-)
Sicut erat in principio
(Magnificat, E-TZ Ms. 2/3, ff. 21v-24r)

Anonymous / Tiago Matias (1978-)
Não tragais borzeguis pretos
(F-Peb Masson Ms. 56, Cancioneiro de Paris, ff. 129v-130r)

Glasbeni repertoar 16. stoletja v Evropi je pogosto povezan predvsem z vokalno estetiko, kar potrjujejo desetletja vrhunskih izvedb in posnetkov del skladateljev, kot so Josquin des Prez, Adrian Willaert, Thomas Tallis in Orlando di Lasso, v interpretacijah uglednih vokalnih zasedb, kot so Huelgas Ensemble, The Tallis Scholars in Hilliard Ensemble.
Kljub temu pa je bila instrumentalna glasba globoko zasidrana v glasbeni resničnosti 16. stoletja, četudi ni bila povsem emancipirana od vokalne polifonije. Skozi stoletje so se postopoma odpirala nova obzorja instrumentalne glasbe: praksa prirejanja polifone glasbe vokalnega izvora se je izpopolnjevala, hkrati pa so se vse bolj poglobljeno raziskovale idiomatske značilnosti posameznih instrumentov.
V tem kontekstu so brenkala zavzela osrednje mesto. Zaradi svojih tehničnih možnosti in izrazne prilagodljivosti so postala eni najznačilnejših instrumentov obdobja. Izjemna razširjenost lutnje po večjem delu Evrope je na Iberskem polotoku dobila svoj odmev v vihueli—instrumentu iste družine, ki kljub oblikovnim razlikam omogoča skoraj popolno izmenljivost repertoarja z lutnjo.
Položaj vihuele na Iberskem polotoku je dodatno utrdila izdaja sedmih knjig, posvečenih izključno temu instrumentu, med letoma 1536 in 1576. Čeprav nobena od teh zbirk, ki predstavljajo osrednje jedro vihuelističnega repertoarja, ni bila izdana na Portugalskem, intenzivno gibanje glasbenikov po polotoku, bogastvo ikonografskih in dokumentarnih virov ter posvetilo prve izmed teh knjig, El Maestro (Valencia, 1536), ki jo je napisal Luys de Milán, portugalskemu kralju Janezu III.—skupaj s šestimi »villancicos« v portugalščini—nedvoumno potrjujejo razširjenost vihuele tudi na Portugalskem.
Ob lutnji—verjetno najrazširjenejšem instrumentu 16. stoletja—je vihuela zaznamovala glasbeni prostor Iberskega polotoka z glasbo izjemne kakovosti in prefinjenosti, primerljivo z deli John Dowland in Francesco da Milano. Kljub razlikam v obliki sta uglasitev in tehnika igranja zelo podobni, kar omogoča izvajanje istega repertoarja na obeh instrumentih.
Iz tega izjemno bogatega izročila črpa navdih tudi Tiago Matias pri ustvarjanju svojih priredb. Njegovo delo se opira na dokumentirano renesančno prakso instrumentalnih priredb polifone glasbe ter izhaja iz najznačilnejših virov portugalske glasbene dediščine. V iskanju plodnega dialoga med sakralnim in posvetnim—četudi je besedilna plast pogosto le implicitna—se na eni strani naslanja na tri ključne zbirke posvetne portugalske glasbe 16. stoletja, t. i. Cancioneiros iz Lizbone, Elvasa in Pariza, na drugi strani pa na sakralna dela nekaterih najvidnejših portugalskih skladateljev tega obdobja.
Te pesmarice, ki so bile ponovno odkrite in uveljavljene sredi 20. stoletja ter vključene v programe tako ansamblov stare glasbe kot tudi izvajalcev na področju popularne in crossover glasbe, še danes predstavljajo neizčrpen vir raziskovanja in reinterpretacije, kar potrjujejo tudi zreli in navdihnjeni pristopi, ki jih srečamo v tem programu.
Na področju sakralnega repertoarja Tiago Matias sledi praksi, ki jo je mogoče razbrati iz omenjenih vihuelističnih zbirk, in izbira dela nesporne kakovosti portugalskih polifonistov, kot sta Filipe de Magalhães in Pedro do Porto. Ta portugalski repertoar v programu vstopa v dialog z deli nekaterih najpomembnejših španskih skladateljev, povezanih z vihuelo, kot so Luys de Narváez, Alonso Mudarra, Miguel de Fuenllana in Luys de Milán, ter tako pet stoletij pozneje ponovno združuje ibersko glasbo za vihuelo.
Sospiro tako predstavlja pomemben in samosvoj projekt v kontekstu portugalske renesančne kulture. Ponuja pogled, v katerem je glasba neločljiv del širšega kulturnega tkiva, nujen za razumevanje, doživljanje in oživljanje idej ter občutij, ki opredeljujejo to dediščino.
Izhajajoč iz renesančne prakse prirejanja vokalne glasbe za vihuelo—ki je bogato zastopana v španskih vihuelističnih zbirkah in dokumentirana v številnih iberskih virih—se je Tiago Matias lotil procesa transkripcije in prirejanja portugalskega renesančnega repertoarja. Pri tem je najprej preučeval izvirna dela, da bi razumel strukturo poudarkov in izvirno fraziranje. Besedilo kot objektivna struktura mu je služilo kot izhodišče za interpretacijo pesniških vsebin, ki je nujno tudi subjektivna. Njegov pristop združuje zgodovinsko, pa tudi psihološko in antropološko informirano razumevanje glasbe.
Dolgoletno izvajanje in raziskovanje repertoarja za vihuelo ga je spodbudilo tudi k oblikovanju lastnih variacij. Zlasti v posvetnih delih ima pomembno vlogo koncept fantasia, ki je bil v renesančni glasbi ključnega pomena in je dal ime eni najpomembnejših glasbenih oblik za vihuelo.
Sospiro si ne prizadeva zgolj opremiti instrumenta—vihuele, lutnje ali kitare—s portugalskim renesančnim repertoarjem, temveč želi poustvariti 500 let staro prakso skozi sodoben pogled. Hkrati pa »sospiro« kot glasbeni vzorec, ki izraža bežno čustvo, postane metafora širšega umetniškega načela: možnosti nenehnega oživljanja polifone dediščine različnih kultur. Velik del tega repertoarja še vedno čaka na svoje nove »sospire« na vihueli.