Slovenska akademija znanosti in umetnosti (SAZU), ustanovljena leta 1938, je najvišja nacionalna znanstvena in umetnostna ustanova. Združuje znanstvenike in umetnike, ki so bili izvoljeni med njene člane zaradi posebnih dosežkov v znanosti in umetnosti. Njeno delovanje ureja Zakon o Slovenski akademiji znanosti in umetnosti (skrajšano: Zakon o SAZU).

SAZU neguje, spodbuja in pospešuje znanost in umetnost ter s svojo dejavnostjo prispeva k razvoju znanstvene misli in umetniške ustvarjalnosti. Prav posebej:

• obravnava temeljna vprašanja znanosti in umetnosti;

• sodeluje pri oblikovanju politike raziskovalne dejavnosti in umetniškega ustvarjanja;

• daje ocene, predloge in mnenja o stanju, razvoju in pospeševanju znanosti in umetnosti, organizaciji raziskovalnega dela in umetniškega ustvarjanja;

• organizira raziskovalno delo, tudi z univerzami in drugimi raziskovalnimi organizacijami, zlasti na področjih, ki so pomembna za poznavanje naravne in kulturne dediščine slovenskega naroda, za razvoj njegovega jezika in kulture;

• razvija mednarodno sodelovanje na področju znanosti in umetnosti.

Nastanek in delovanje SAZU

Slovenska akademija znanosti in umetnosti obstaja in deluje od leta 1938, ko so se na ustanovni skupščini zbrali naši prvi akademiki. Korenine Akademije pa segajo daleč v preteklost. Pred več kot tristo leti – leta 1693 – je bila v Ljubljani ustanovljena latinska Academia operosorum, predhodnica sedanje Akademije, torej v istem stoletju kot francoska Académie française (1635), Royal Society v Londonu (1645) in Leopoldina, Deutsche Akademie der Naturforscher v Schweinfurtu (1652). Leta 1693 se je v Ljubljani zbrala družba najodličnejših kranjskih cerkvenih in posvetnih izobražencev, plemičev in meščanov. Triindvajset članov, med katerimi je bilo največ pravnikov, drugi so bili teologi in zdravniki, je sprva delovalo v zaprtem krogu, v javnost so stopili kmalu potem. Kot po nekem naključju je postal njihov prvi predsednik Janez Krstnik Prešeren, doktor teologije in ljubljanski stolni prošt, tudi priložnostni pesnikovalec, doma iz Lesc na Gorenjskem, iz Prešernove pokrajine. Ni pa naključje, da je bila Akademija operozov tista spodbuda, ki je odprla pot baročni umetnosti na Kranjsko in v druge naše dežele. Ljubljana je postala žarišče slovenskega baroka in baročna umetnost, čeprav izum italijanskega duha, se je kmalu uveljavila kot izraz naših ustvarjalnih hotenj. Latinska družba operozov je mogla nastati tudi zato, ker so se na Kranjskem že predtem razvijale zgodovinske, topografske in pravne vede. Operozi so leta 1701 dali pobudo tudi za ustanovitev prve javne knjižnice v Ljubljani, zdaj semeniške Biblioteke. Konec tega leta se je nedvomno na njihovo pobudo predstavila javnosti Academia philharmonicorum Labacensium, prvo združenje glasbenikov in ljubiteljev glasbe na naših tleh, sestavljeno iz plemičev in predstavnikov visokega meščanskega sloja.

Academia operosorum je prenehala delovati okoli leta 1725 in minilo je več kot pol stoletja, da se je družba delavnih mož, operozov, obnovila, tokrat v popolnoma drugačnih zgodovinskih razmerah. Pobudnik obnovljene Akademije je bil razsvetljenec Blaž Kumerdej, filozofsko, teološko in pravno izobraženi racionalist, ki se je posvečal slovenskemu jezikoslovju, pravopisu in slovnici, zlasti prevajanju Svetega pisma. Leta 1779 oz. 1781 je bila obnovljena Akademija razsvetljensko, kritično racionalistično usmerjena, po vsebini delovanja pa že slovenska, čeprav je njen razpravljalni jezik ostala nemščina, deloma še latinščina. V njej so med drugim delovali preroditelji Marko Pohlin, Jurij Japelj in Anton Tomaž Linhart. Med strokovnimi področji so na prvo mesto postavili domačo, tj. slovensko zgodovino in slovenski jezik, ki so ga utemeljili Trubar, Dalmatin in Krelj v 16. stoletju, čeprav so zanimanje  posvečali tudi drugim jezikom, pesništvu, govorništvu, filozofiji, medicini in pravu. Domnevamo, da kratkotrajni obstoj te Akademije ni bil toliko posledica različnih znanstvenih in idejnih oziroma nacionalnih razhajanj med člani, temveč je Akademijo verjetno razpustila oblast. Linhart in drugi člani so zato mogli največji del svojih znanstvenih in umetnostnih prizadevanj uresničevati v naslednjih letih in desetletjih zunaj Akademije, nekateri med njimi v Zoisovem krožku preroditeljev.        

Po kratkem življenju druge Akademije operozov, od konca 18. stoletja naprej, je nastopilo daljše obdobje, v katerem Slovenci nismo imeli vrhunske ustanove znanosti in umetnosti, čeprav misel nanjo nikoli ni utihnila. Oglašala se je pogosto in na različne načine, praviloma v prelomnih trenutkih naše zgodovine, v času Napoleonove Ilirije, v letu 1848 in pozneje, največkrat hkrati z zahtevo po slovenski univerzi. Resnejše prizadevanje za Akademijo je opaziti v drugi polovici 19. stoletja, ko se je zanjo zavzela Slovenska matica in druga strokovna, večidel humanistična društva. Vendar ostaja dejstvo, da Akademije do druge svetovne vojne Slovenci nismo imeli. Ves čas je živela zgolj kot ideja, ki se je uresničila šele v prvi Jugoslaviji. Zaslužni za njen nastanek so predvsem naši znanstveniki in umetniki na čelu s Franom Ramovšem, ki so kljub številnim oviram vztrajali in naposled uspeli. Potem ko smo leta 1919 dobili univerzo v Ljubljani, je Znanstveno društvo za humanistične vede ob pomoči drugih ustanov, zlasti Slovenske matice, Narodne galerije in društva Pravnik, začelo priprave za ustanovitev Akademije in jih je leta 1938 kronalo z uspehom. Pri tem jih ni ovirala samo centralistična politika prve jugoslovanske države, temveč s svojim pasivnim odnosom do naših prizadevanj tudi Akademiji znanosti in umetnosti v Zagrebu in Beogradu. Pred ustanovno skupščino naše Akademije 12. novembra 1938 je bilo imenovano prvih njenih osemnajst rednih članov, 4. januarja naslednjega leta, po kraljevem ukazu, tudi prvi predsednik Akademije Rajko Nahtigal, slavist jezikoslovec, ki je to funkcijo opravljal do leta 1942.

Srečna okoliščina je bila, da je Akademija znanosti in umetnosti v Ljubljani med drugo svetovno vojno nadaljevala z delom, sicer bi se kontinuiteta mlade ustanove pretrgala že na začetku. Gojila pa je pod predsedstvom Milana Vidmarja (1942 do 1945), znanstvenika elektrotehniških ved, predvsem izdajateljsko dejavnost in v tem času se je dostojanstveno, v mejah narodne zavednosti, vzdrževala slavnostnih srečanj, niti ni v kratkem intermezzu izbirala novih članov.

Seveda povojni družbeni in politični pretresi niso obšli Akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani, saj so močno posegli v njeno članstvo in notranjo strukturo. Takoj po koncu vojne so morali Akademijo zapustiti štirje njeni člani, med njimi trije ustanovni, dva je izključila revolucionarna oblast, enega Akademija, medtem ko je bil četrti prisiljen izstopiti sam. Po drugi strani je za povojni čas, ko ji je predsedoval France Kidrič (1945 do 1950), literarni zgodovinar, krajši čas tudi jezikoslovec Fran Ramovš (1950 do 1952), značilno strukturno in personalno širjenje ustanove, ki se je leta 1948 vnovič preimenovala iz Akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani v Slovensko akademijo znanosti in umetnosti; prvič se je preimenovanje zgodilo že med drugo svetovno vojno. Iz prvotnih štirih razredov se je Akademija razširila v pet, kasneje v šest razredov, nastali so novi inštituti in zavodi. Izoblikovala se je Akademija inštitutskega tipa, najprej po vzoru sovjetske akademije, potem brez tujih zgledov, vendar se je tudi inštitutski ustroj Akademije začel hitro spreminjati in v letih od 1955 do 1958 so se iz njenega sestava izdvojili veliki tehniški inštituti in se osamosvojili – najprej Fizikalni inštitut Jožefa Stefana, potem Kemijski inštitut Borisa Kidriča in Inštitut za elektriško gospodarstvo, naposled Inštitut za turbinske stroje. Akademija je obdržala zgolj inštitute s področja humanističnih, družboslovnih in delno naravoslovnih ved. Druga značilnost povojnega obdobja je močna odvisnost Akademije od države in njene uradne marksistične ideologije. Po predpisih iz let 1948/1949 tedanja slovenska skupščina ni samo omejila, temveč je dejansko ukinila avtonomnost Akademije. Šele zakon iz leta 1980 je liberalnejši, čeprav se totalitarna država tudi tedaj še ni mogla odpovedati  vplivanju na izbor akademikov. Seveda je praksa začela presegati zakon in ob koncu osemdesetih let je bilo delovanje že močnejše od zakona. Tretja in bistvena značilnost povojnega obdobja je uspešno raziskovalno delo v akademijskih inštitutih, značilno tudi za predsedovanje Josipa Vidmarja (1952 do 1976), našega vodilnega literarnega kritika.

Skoraj v vseh znanstvenih disciplinah smo bili priče velikemu napredku, če ne kar razcvetu. Seveda so bila večinska ali vsaj težiščna raziskovanja za dve njeni temeljni publikaciji o naši narodni istovetnosti, kot sta Slovar slovenskega knjižnega jezika I – V (1970 do 1991) in Slovenski biografski leksikon I – IV (1925/1932 do 1980/1991), opravljena v obdobju po drugi svetovni vojni. V spoznanju, kako pomembno je raziskovanje narodne istovetnosti v vseh njenih pojavnih oblikah – v kulturni, socialni, gospodarski, politični, – je Akademijo usmerjalo tedanje vodstvo z Janezom Milčinskim na čelu (1976 do 1992), strokovnjakom za sodno medicino. V njegovem času, leta 1980, je Akademija izoblikovala dolgoročni oziroma trajni raziskovalni program »Naravna in kulturna dediščina slovenskega naroda«. Že v naslednjem letu so se humanistični, družboslovni in naravoslovni inštituti osamosvojili in združili v Znanstvenoraziskovalni center SAZU. Njegova poglavitna naloga je odtlej bila preučevanje naše istovetnosti v preteklosti in sedanjosti, skupaj z Akademijo, ki je nastopala v vlogi ustanoviteljice  Znanstvenoraziskovalnega centra in je s svojim raziskovalnim potencialom ostala soudeležena v mnogih inštitutih. V veliko pomoč je bila in ostala raziskavam tudi naša Biblioteka, tretja največja v Sloveniji.

Od ustanovitve do danes je Akademija preživela različne vladavine in politične sisteme, prešla je več razvojnih stopenj, vendar pomeni v njenem delovanju najbolj radikalno prelomnico leto 1991, ko je Slovenija postala samostojna in neodvisna država. Prvemu vodstvu v novi državi z literarnim zgodovinarjem Francetom Bernikom kot predsednikom (1992 do 2002) je tedaj pripadla naloga, da napravi Slovensko akademijo primerljivo z evropskimi akademijami znanosti in umetnosti. Danes deluje Akademija znotraj demokratičnega političnega sistema, v razmerah svobodne znanstvene in kulturne politike. Uživa spoštovanje države in ugled javnosti. Zakon iz leta 1994 ji zagotavlja avtonomnost in strokovno neodvisno delovanje. V takih razmerah je Akademija leta 1996 rehabilitirala tri od štirih po drugi svetovni vojni iz političnih razlogov izključenih članov in jim vrnila častne pravice – Leonidu Pitamicu, Alešu Ušeničniku in Francu Vebru. Za četrtega med njimi, za Riharda Zupančiča, pa je kasneje z obžalovanjem ugotovila, da je bil leta 1945 iz nje izključen iz razlogov, ki "niso bili znanstvene narave" (Letopis SAZU, Ljubljana 2003, str. 99). Predvsem pa novi zakon Akademiji omogoča, da se v resnici posveča svojemu glavnemu poslanstvu: spodbujanju in pospeševanju znanosti in umetnosti. Strokovno in nazorsko pluralno članstvo medsebojno povezuje prav pripadnost znanostim ali umetnostim, zavest, ki združuje interes stvari in individualna hotenja, ustanovo in raziskovalne težnje posameznikov.

V novejšem času je kljub nelahkim gmotnim pogojem uspelo obdržati izdajateljsko dejavnost na prejšnji ravni ali jo celo preseči. Močno se je Akademija v zadnjih letih uveljavila s simpozijsko dejavnostjo, saj je v nekaj letih organizirala vrsto odmevnih nacionalnih in mednarodnih znanstvenih posvetov, kolokvijev in okroglih miz, več kot predtem v desetletjih, v obdobju od 1992 do 2002 npr. kar dvajset, in to z vseh področij znanosti, od humanistike do družboslovja, od naravoslovja do tehnike in biomedicine.

Razgibana simpozijska dejavnost ostaja področje, na katerem so odtlej gradila vsa vodstva Akademije, tako tista na čelu z biofizikom Boštjanom Žekšem (2002–2008), nevrofiziologom Jožetom Trontljem (2008 do 2013), arhitektom in oblikovalcem Markom M. Mušičem (2014), kot tudi aktualno vodstvo z uglednim tehniškim strokovnjakom Tadejem Bajdom (2014–  ). Članstvo naše države v Evropski uniji v tem smislu samo potrjuje pravilnost temeljne usmeritve Slovenske akademije znanosti in umetnosti, saj krepi njena raziskovalna naravnanost obe komponenti naše ustvarjalnosti – identiteto narodne skupnosti v različnih pojavnih oblikah ter evropeizacijo iskateljskega duha.

V novi državi je postala Akademija bolj odprta za mednarodno sodelovanje in veliko obveznosti ji nalaga prav ta položaj. Zdaj ima pogodbe o znanstvenem sodelovanju podpisane s štiridesetimi evropskimi akademijami znanosti in umetnosti. Vključena je v najvidnejša mednarodna znanstvena telesa – v Združenje evropskih akademij (Association of All European Academies, ALLEA), v Mednarodno zvezo akademij (International Union of Academies), v Evropsko znanstveno fundacijo (European Science Foundation), v Medakademijski panel o mednarodnih vprašanjih (Inter-Academy Panel on International Issues) ter v Mednarodno mrežo mediteranskih akademij (Network of Mediterranean Academies).

Akademik prof. dr. France Bernik, častni član SAZU