Baročni dvorec Novo Celje velja s svojo arhitekturno zasnovo, ohranjeno vhodno avlo, reprezentančnim stopniščem, obnovljeno kapelo, svečano dvorano in drugimi arhitekturnimi elementi za enega najkvalitetnejših baročnih posvetnih spomenikov na Slovenskem.

Dvorec je na mestu ali v bližini stare graščine Plumberk leta 1756 začel graditi Anton grof Gaisruck kot novo središče celjske gospoščine, ki jo je kupil od cesarice Marije Terezije. Od tod izvira tudi njegovo ime. Gradnjo je leta 1764 dokončal njegov brat Janez Karl grof Gaisruck.

Načrte za dvorec je izdelal kranjski deželni stavbni mojster Matija Persky. Graški arhitekt Jožef Hueber pa je zasnoval nov portal v grajski park.

Pri opremljanju dvorca so sodelovali številni umetniki, med njimi slikar Anton Lerhinger iz Rogatca in graški kipar Veit Königer.

Do leta 1919 so se med lastniki Novega Celja zvrstile številne rodbine, leta 1930 ga je zadnji plemiški lastnik prodal Dravski banovini, ta pa ga je preuredila v umobolnico. V socialno-zdravstvene namene je dvorec služil do leta 1980, ko so ga izpraznili.

Baročne kipe s stopnišča, slikane tapete – šinoaserije, del opreme in ostanke arhiva so takrat prenesli v ljubljanski Narodni muzej, večino inventarja pa je lastnik že prej razprodal. Za potrebe nove namembnosti je dvorec v tem času doživel številne predelave oziroma prezidave in tako izgubil veliko umetniško-spomeniških lastnosti. Prav tako so bile za nove namene močno spremenjene in degradirane parkovne površine.

Od leta 1995 je dvorec s pripadajočimi parkovnimi površinami v lasti občine Žalec. Leta 2001 je bila izdelana projektna dokumentacija za obnovo dvorca in parka, po kateri postopno potekajo obnovitvena dela. Čeprav je dvorec prazen in nima prave funkcije, potekajo v njem nekatere že tradicionalne prireditve.