Grad Turjak, eden najpomembnejših gradov na nekdanjem Kranjskem je bil prvič omenjen leta 1220, vendar naj bi nastal že v 10. ali 11. stoletju. Njegovi lastniki, turjaški gospodje Auerspergi so pomembno vplivali na zgodovino naših krajev. Njihova največja moč je sovpadala s časom reformacije in s časom turških vojn v 16. stoletju. Neustrašna borca v bojih proti Turkom sta bila predvsem deželni glavar Herbert Turjaški in Andrej Turjaški, poveljnik zmagovite vojske v bitki pri Sisku leta 1593.

Podoba današnjega turjaškega gradu predstavlja renesančno utrdbo iz 16. stoletja, ko je bil grad po potresu l. 1511 obnovljen. Takrat je grad dobil trikotno obliko, vzhodno stran varujeta dva okrogla stolpa, nasprotni stranici trikotnika pa se končujeta z mogočno okroglo bastijo, s t.i. volovskim stolpom.

Po obnovi gradu, ki je s presledki  potekala od konca 2. svetovne vojne naprej, najbolj intenzivno pa v letih od 2004 do 2006, je danes na ogled Dalmatinova kapela s freskami iz 15. stoletja, viteška dvorana, katoliška kapela, poročna dvorana, grajske ječe v stolpu, mogočen volovski stolp,… Pred gradom stoji znamenita, zelo stara lipa "Prešernov hrast", pod gradom so vidne ruševine rastlinjaka in dom molikov, kjer so Auerspergi skrbeli za ostarele služabnike, severno od gradu raste lipov drevored, ki predstavlja turnirski prostor – valet, kjer so včasih potekale viteške igre. Grad je za obiskovalce odprt od aprila do novembra, v njem pa se odvijajo številne kulturne in turistične prireditve, grajske poroke ter slavja v viteški dvorani.

Turjaški grb

V turjaških gozdovih je živelo divje govedo, imenovano tur. Pri gradnji gradu so turi nagajali zidarjem, zato jih je dal grof pobiti. Le enega niso mogli ujeti in šele po sedmih dneh so ga pripeljali na grad. Star zidar je ob tem prerokoval, da bo turjaški rod močan kot tur, ki se je toliko časa upiral. Ponosni grof je dal tura upodobiti na stolpu in v družinskem grbu.

Velikolaška dežela

Valovita pokrajina, porasla z mešanimi gozdovi, vasice, ki so ohranile domačnost in prvotno podobo, in prebivalci, ki se še danes ukvarjajo s številnimi starimi, tradicionalnimi obrtmi, so značilnosti občine Velike Lašče; ne pozabimo tudi na neokrnjeno naravo, bogato z različnimi lepotami, zaradi česar je pokrajina primerna za kmečki turizem in pohodništvo.

Velikolaško deželo smemo upravičeno imenovati zibelko slovenske knjige in kulture. Tu so se rodili Primož Trubar, pisec prve slovenske tiskane knjige, Fran Levstik, ki je predvsem znan kot avtor znamenite povesti Martin Krpan, ter pesnika, pripovednika, dramatika in esejista Josip Stritar in Jože Javoršek.

Bogata kulturna dediščina obiskovalcu velikolaške dežele ponuja ogled gradu Turjak, Trubarjeve domačije na Rašici, Stritarjeve kašče v Podsmreki, Ilijevega kozolca v Dolnjih Retjah, sušilnice sadja na Gradežu pri Turjaku …

Naši kraji so znani tudi po bogati sakralni dediščini, kot je npr. cerkev Marije Kraljice Angelov na Veliki Slevici s čudovitimi baročnimi oltarji, cerkev sv. Primoža in Felicijana na Zgončah, cerkev sv. Ahca na Gori in cerkev sv. Lenarta v Krvavi Peči, ter po številnih naravnih znamenitostih, med katerimi izstopajo Kobliji curek – najdaljši dolenjski slap, Bajdinški slapovi ter številni kraški pojavi – izviri, brezna, kraške jame. Območje je zelo privlačno za pohodništvo - prepredeno je s petimi tematskimi potmi: Velikolaško kulturno potjo, Pešpotjo ob rimskih zapornih zidovih (Claustra), Učno gozdno potjo Turjak – Rašica, Turjaško turistično potjo in Turistično potjo Rašica – Kurešček, tod pa potekata tudi dve Evropski pešpoti E6 in E7.