Podružnična cerkev sv. Neže stoji na vrhu 1220 m visokega Kuma in spada v župnijo Dobovec, v ljubljansko škofijo. Nekdaj je bila na Kumu tudi cerkev sv. Jošta, starejša kot cerkev sv. Neže, pa se je morala umakniti oddajniku RTV. Spomin nanjo je na steni kapele sv. Jošta, kjer so veličastni shodi za Jernejevo nedeljo, zadnjo nedeljo v avgustu.

Cerkev sv. Neže ima tri oltarje: oltar sv. Neže, sv. Jerneja in sv. Janeza Krstnika. Kamnita prižnica ima letnico 1642. Cerkev je zgrajena v romanskem slogu, ni pa podatkov, kdaj. Prvotni del cerkve je sedanji prezbiterij. Župnik Janez Arihar je cerkev podaljšal, župnik Franc Šrajber pa je pozidal nov, večji samostojni zvonik. Večje zvonove so potrebovali za naznanjanje turške nevarnosti. Bronaste zvonove je vzela prva svetovna vojna, sedanje železne pa je leta 1925 na Kum vleklo 18 parov volov. Obe zakristiji in kor so zidali leta 1679. V zvoniku cerkve sv. Neže je bronast zvon z napisom: SANCTA AGNES ORA PRO NOBIS – MICHAEL REMER ME FECIT 1637.

Od nekdanjih velikih romarskih shodov, ko je bilo po zapisih Valvasorja na Kumu 50.000 ljudi, je ohranjen samo romarski shod sv. Jerneja. Če je lepo vreme in najavljen dober govornik, se zbere tudi sedaj do 5000 ljudi. Župniki iz Dobovca so se vedno trudili, da bi ohranjali dragoceno dediščino prednikov.

Predstavitev občine

V regiji, ki ji specifiko narekujejo hribi in ozke doline, se je iz vasi, ki jo je kralj Aleksander leta 1926 povzdignil v trg, razvilo mesto s čisto posebno tipiko premogovništva. Ob Trboveljščici, natančneje na območju današnjega središča mesta, se je rudarjenje pričelo že davnega leta 1804 s Francem Maurerjem. Razvoj premogovništva je omogočal odpiranje vedno novih delovnih mest in s tem širitev mesta z za Trbovlje tipičnimi kolonijami, med katerimi so danes nekatere proglašene za etnološki spomenik in zanje velja najstrožji varstveni režim. Rudarske kolonije odstirajo pogled v pretekle čase in življenja rudarskih družin. V ta namen so v koloniji Njiva uredili na ogled dve rudarski stanovanji iz dvajsetih in šestdesetih let prejšnjega stoletja.

Rudarjenje je pospremilo tudi razvoj drugih industrijskih dejavnosti. Termoelektrarna z enim najvišji dimnikov na svetu ter, kljub izgradnji v letu 1976, še vedno najvišjim v Evropi, zaželi dobrodošlico vsakemu, ki prihaja v mesto s savske strani. 360-metrski velikan, ki ob vetru v zgornjem delu niha tudi do enega metra, je bil zgrajen, da bi presegli inverzijsko plast in preprečevali onesnaževanje z žveplovim dioksidom.

Z razvojem industrije in razmahom delavskega razreda je vedno stopal v korak kulturni napredek in udejstvovanje. V Zasavskem muzeju so na ogled zbirke, ki prikazujejo geografske in geološke značilnosti, potek naseljevanja, razvoj, družbeno delovanje in uporništvo, ob čemer pa rdeča nit ostaja rudarstvo. V zadnjih desetletjih prejšnjega stoletja se je Trbovljam zgodil Laibach. Njihov projekt Rdeči revirji je bil zapečaten s prepovedjo javnega nastopanja. Skupina je bila ožigosana zaradi drznosti prikaza politične situacije, s čimer pa so se ji na drugi strani odprla vrata v Evropo. Zven rudarskih Trbovelj je bil uglasben ter je kot tak, z vso ideološko nabitostjo ali natančneje proti njej, vzbrstel ter se začel kot voda, ki prodre v vsako poro, razlivati med drugače mislečimi. Umetniški govorici zvoka se je pridružila še dramska in likovna upodobitev, ki se je v letu 1984 oblikovala kot gibanje Neue Slowenische Kunst, bolj znano kot NSK. Z udarnimi zvoki NSK-ja pa se leto 1984 ni zaključilo. Z enako silovitostjo kot je treščil fenomen, ki je razburkal ali pa vsaj predramil inteligenco, mlade in druge, je zadel tudi udarec, imenovan izguba velikana mladinskega petja Avgusta Šuligoja. Petdeset let pred njegovim poslednjim slovesom je bil na njegovo pobudo organiziran prvi mladinski pevski festival v Ljubljani, še štiri leta prej, 1930, pa se je z Goriškega preselil v Trbovlje in ustanovil Mladinski pevski zbor, ki se je kmalu preimenoval v Trboveljski slavček in si hitro pridobil ugled enega vodilnih svetovnih mladinskih zborov. Svoje delovanje je zaokrožal tudi s teoretskim delom na področju problematike mladinskega zborovskega petja. Istega leta, kot je bil rojen Šuligoj (1900), se je rodil tudi Tone Seliškar, avtor, ki vsako novo generacijo otrok in mladostnikov razvnema in jim buri domišljijo z Bratovščino sinjega galeba, Mulami, Liščki ... V Trbovlje je prišel po prvi svetovni vojni in leta 1923 izdal pesniško zbirko Trbovlje, ki je prežeta s tragiko, gnevom in grozo ob delavskih stiskah.