V odmaknjeni samoti, stisnjen v jedro divjih, gozdnatih gričev, se na skalni kopi vzdiguje grad Pišece. V srednjeveški literaturi zasledimo razlago imena Bishaz, kar naj bi pomenilo »bei der Shanz« – »pri šancah«, kar morda kaže na zelo staro utrdbo. Po drugi strani morda ime izvira iz vetra, ki ob gradu po dolini piha vse leto – »piš«. Spet tretja razlaga pa je, da je bilo na Gabernici v dolžini enega kilometra 21 mlinov. In morda je ime Pišece prišlo od besede »pšeno«, dela mlina.

Grad Pišece so pozidali salzburški nadškofje na vzhodnem robu svojih posavskih posesti. Tukaj je bila nemirna meja med Rimskim cesarstvom nemške narodnosti in Ogrsko, ki so jo pestili nenehni spopadi, povezani s plenjenjem, uničevanjem in požigi. Grad kot močno utrjena postojanka je imel v teh bojih in spopadih pomembno obrambno vlogo.

Pišece se omenjajo sorazmerno pozno. V letih 1266 - 1299 se omenja prvi znani pišeški gradnik, salzburški ministerial Konrad, utrdba-grad pa se prvič omenja šele leta 1329 kot "haus Pischaetz". Nekateri menijo, da ime izvira iz zloženke "bei der Schanz", pri šancah, kar bi kazalo na obstoja neke starejše, utrjene postojanke na tem mestu.

Rod pišeških vitezov, ki so imeli grad v dedni posesti, je okoli leta 1353 izumrl in poslej so več kot 200 let gospodovali na njem nadškofovi oskrbniki. Šele leta 1595 ga je s prav tako salzburškima gospoščinama Sevnico in Renštarjem kupil baron Inocenc pl. Moscon. Grad je bil v lasti rodovine Moscon vse do konca druge svetovne vojne.

Stavbna zgodovina gradu še ni do konca raziskana, nesporno pa je, da je grad že v romanski dobi obsegal poleg mogočnega stolpa tudi kapelo, vklenjeno v palacij in obzidje. Pomembnejše prezidave, o katerih priča med drugim letnica 1568, vklesana na plošči v južni steni grajskega kompleksa, je grad doživel v obdobju renesanse. Iz tega časa izvira pozidani okrogli obrambni stolp na jugozahodnem vogalu zasnove. Baročna doba je ustvarila danes podrti urni stolpič vrh osrednjega stopla, mali zvonik in kapelo.

Od nekdaj bogate grajske opreme, o kateri pričajo obledele predvojne fotografije, se ni ohranilo skoraj nič. V enem izmed prostorov v prvem nadstropju severnega trakta je delno še pod beležem skrita verjetno iz zgodnjega 18. stoletja izvirajoča stenska poslikava z upodobitvami gradov, ki so bili nekdaj v posesti Mosconov, takoj zraven pa je soba, kjer se izpod odluščenih zaplat kaže bogata baročna ornamentalna slikarija. Tu so še kovane renesančne vratnice ob vhodu v romanski stolp in ostanki baročnega vodnjaka.

Pod gradom je v angleškem krajinskem slogu urejen park s številnimi tujerodnimi drevesi. Izjemne vrste dreves v parku so tri sekvoje (obseg 80 - 450 cm), platane, katalpa, gledičija, celo trdoživi ginko. V neposredni bližini je tudi ribnik, ki se polni s pomočjo bližnjega izvira.