Minister Anton Peršak je oškodoval vrsto vrhunskih kulturnih producentov in nekatere trajno in hudo poškodoval.

22.2.2024 sem objavili poziv predsedniku Vlade RS. Kabinet predsednika Vlade ga je 5.3.2024 odstopil kabinetu ministrice za kulturo v reševanje. Državni sekretar mag. Marko Rusjan mi je odgovor prijazno sporočil 8.3.2024. Odgovoril še nisem, ker nekatere svoje trditve še preverjam pri svoji odvetnici. Ta poziv sem naslovil na predsednika Vlade RS kot prispevek v boljše delovanje slovenske kulturne politike. Ministrica dr. Asta Vrečko s svojimi potezami zbuja upanje, da se stanje izboljša, kar veča tudi odgovornost kulturnih delavcev. Njej in njenemu kabinetu se zahvaljujem za kooperativnost in dialog, ki se je pričel z njenim nastopom. Še posebej se zahvaljujem Mihaelu Kelemini, članu kabineta in kontaktni osebi ministrstva za sodelovanje z nevladnimi organizacijami. Tudi to je pomemben prispevek Vlade dr. Roberta Goloba, da je na vsakem ministrstvu nekdo zadolžen za sodelovanje z nevladnimi organizacijami.

Pridobili smo Pravilnik o spremembah Pravilnika o izvedbi javnega poziva in javnega razpisa za izbiro kulturnih programov in kulturnih projektov, številka 0070-16/2016 z dne 1.9.2016, ki pojasnjuje, zakaj pred izdajo odločbe ni predvideno obveščanje prijaviteljev o predlagani oceni in mnenju strokovne komisije.

Minister Anton Peršak (20.5.2016-13.9.2018) je s tem dokumentom oškodoval vrsto vrhunskih kulturnih producentov nevladnega sektorja in nekatere trajno in hudo poškodoval, ko jim je odvzel možnost ugovora pogosto povsem zgrešeni oceni in mnenju strokovne komisije. Če prijavitelj o tem ni obveščen, oceni ne more ugovarjati in zagovarjati svoje prijave, ker za oceno izve šele iz odločbe, ki pa je dokončna. Tudi če bi samo en prijavitelj menil, da je ocena nekorektna in bi želel zagovarjati svojo prijavo, je ta pravica zakonsko opredeljena. Pravilnik, ki se požvižga na zakonodajo, je nelegalen, minister pa je s tem mnogim prijaviteljem povzročil materialno, poslovno, moralno in zdravstveno škodo. Nekaterim zelo veliko. Kriv je on in vsi, ki so z njim pri tem zavržnem dejanju sodelovali. Minister cinično navaja »zanemarljivo število primerov«, hkrati pa mu ni jasno, da če bi že bila njegova strokovna komisija par excellence (česar pa vsaj v naših primerih ni bilo), ni nobene garancije, da ne bodo strokovne komisije tudi v prihodnje odločale nestrokovno in nekorektno. Čeprav so imenovane kot stalne, je to le za določen čas. Pravica do zagovora pa je zakonsko in ustavno določena pravica in je formalno nad katerimkoli pravilnikom. In če bi že kaj bilo neprimerno v upravnem postopku distribucije javnih sredstev, se to dela v okviru Državnega zbora ali referendumov, ko se takó Ustavo kot zakon vedno lahko spremeni, nikoli pa se ne more nek pravilnik postaviti nad zakon (glej poglavje II. Zakonske osnove v mojem pozivu).

Če je že gospod Peršak kratkoviden in brez pameti (kar verjetno ne bo povsem držalo), pa je pri tej spremembi domnevno sodelovalo več uradnikov in pravna služba Ministrstva za kulturo. Zato to spremembo Pravilnika razumem ko načrtno rušenje in uničevanje programov in projektov nevladnega sektorja s strani Ministrstva za kulturo. Ponovno poudarjam, da potrebujemo ministrstvo, ki bo spodbujalo kulturno produkcijo in ji svetovalo, nikakor pa ministrstva, katerega ukrepi so restriktivni in dušijo že tako skozi desetletja izčrpan nevladni sektor. Kljub negativnim okoliščinam, sektor še vedno producira vrhunske izdelke predvsem zaradi izjemnega osebnega angažmaja njegovih kreatorjev.

Sodba I U 1613/2021-37 z dne 31. januarja 2024 v točki 39 navaja: »V sodni praksi je ustaljeno stališče, da v skladu z opisano naravo postopka javnega razpisa, ni potrebno, da so prijavitelji pred izdajo posamične odločbe s strani tožene stranke pisno obveščeni o dejstvih in okoliščinah pomembnih za izdajo odločbe in predlogu strokovne komisije oz. da nimajo možnosti izjave o navedenem. Drži sicer navedba tožeče stranke, da je tožena stranka v postopku javnega razpisa po ZUJIK pred časom postopala drugače, in sicer na podlagi 13. člena Pravilnika, ki pa je s 1.10.2016 prenehal veljati.« 

Čudi me, da je sodstvo to spregledalo in tega spodrsljaja ni prepoznalo, tako da se je taka nepravilnost lahko umestila v sodno prakso. To ni škodljivo le za prijavitelje kulturnih programov in projektov, ampak tudi obremenjuje sodstvo, ker je edina pot reševanja spora tožba na Upravno sodišče Republike Slovenije. Očitno gre za zelo ozek administrativen pristop, ko je pri neki spremembi uradnega določila pomemben samo zapis brez razmisleka, kakšne posledice ima lahko neka administrativna sprememba za racionalno izrabo javnih sredstev.

Klemen Ramovš