Program dogodka

Stylus fantasticus. V raziskovanju zgodnjega baroka in improvizacije.
Projekt Stylus fantasticus sofinancira Mestna občina Ljubljana.

Giovanni Girolamo Kapsberger (1580-1651):
Sonata prima arpeggiata 
(Libro Primo d'Intavolatura di Chitarrone, Venetia 1604)

Tarquinio Merula (1595-1665):
Ciaccona
(Canzoni overo sonate concertate per chiesa e camera a due e a tre, Op. 12, Venezia 1637)

Biagio Marini (1594-1663):
Passacaglio a 3
(Sonate da Chiesa e da Camera a due, tre e quattro, Opera XXII, Venetia 1655)

Marco Uccellini (1603/10-1680):
Sonata quarta a violino solo detta la Hortensia virtuosa
(Sonate, Correnti e Arie a 1, 2, 3, Opera IV, Venezia)

Marco Uccellini (1603/10-1680):
Sonata overo toccata sesta a violino solo detta la mia Signora 
(Sonate, Correnti e Arie a 1, 2, 3, Opera quarta, Venezia 1645)

Antonio Bertali (1605-1669):
Sonata a 3
(Partitur-Buch Ludwig, 1662)

Girolamo Frescobaldi (1583-1643):
Canzon Prima a Due Canti e Basso
(Canzoni da sonare a una, due, tre et quattro, Venezia 1634)

Marco Uccellini (1603/10-1680): 
Aria sopra la Bergamasca
(Sonate, Correnti e Arie a 1, 2, 3, Opera IV, Venezia)

*******

Christopher Simpson (ca.1602-1669):
Division in G
(The Division Viol, London 1659)

Biagio Marini (1594-1663):
Sonata sopra la fuggi dolente
(Sonate da Chiesa e da Camera a due, tre e quattro, Opera XXII, Venetia 1655)

Girolamo Frescobaldi (1583-1643):
Canzon Seconda a Due Canti e Basso
(Canzoni da sonare a una, due, tre et quattro, Venezia 1634)

Giovanni Antonio Pandolfi Mealli (1624-ca.1687):
Sonata prima La Bernabea
(Sonate a violino solo per chiesa e camera, Op. 3)

Giovanni Antonio Pandolfi Mealli (1624-ca.1687):
Sonata sesta La Vinciolina
(Sonate a violino solo per chiesa e camera, Op. 3)

Antonio Bertali (1605-1669):
Sonata a 3
(Partitur-Buch Ludwig, Gotha 1662)

Tarquinio Merula (1595-1665):
Canzona a 2 violini, La Caravagia
(Canzoni overo sonate concertate per chiesa e camera a due e a tre, Op. 12, Venezia 1637)

Giovanni Girolamo Kapsberger (1580-1651):
Sonata seconda arpeggiata 
(Libro Primo d'Intavolatura di Chitarrone, Venetia 1604)

O koncertnem programu

Na stičišču med čistimi polifoničnimi linijami renesanse in solistične ekstravagance baroka tiči biser, ki se mu reče »Stylus fantasticus« ali Fantastični stil in označuje inštrumentalno glasbo 17. stoletja. Ideal renesanse in glasbe do 17. stoletja je bil človeški glas, inštrumenti pa predvsem njegova spremljava, Stylus fantasticus pa prvič v zgodovini postavi v glavno vlogo inštrument in inštrumentalista. Zgodnje inštrumentalne sonate se zato še vedno imenujejo canzone, dokler jih postopoma in v celoti ne izrine izraz sonata (cantare = peti, suonare = igrati). V njih raziskujejo in predstavljajo ekspresivne zmožnosti inštrumentov, njihovo virtuoznost, pripovedni element (ki ga je prej predstavljal tekst) pa je nadomeščen z dramatičnimi vzkliki, temperamentnimi pasažami ter kontrasti v tempih, dinamiki in svobodni formi. Svobodnejša forma niza krajše stavke (Adagio, Allegro, Adagio, Presto), ki še ne delijo dela. Prelivajo se eden v drugega in spreminjajo metrum ter karakter. Včasih tudi zelo hitro; posamezni stavek lahko traja na primer le eno samo vrstico ali  par strani. Ta dela še niso tako strogo opredeljena za en, specifični inštrument (kot je to v praksi kasneje): ostaja vpliv renesanse, kjer je inštrumentalist delo lahko izvajal na katerem koli inštrumentu, istega glasu oz. obsega (npr. violine, flavte, cornetta; viole da gambe, čela, fagota, itd.). V našem programu že zasledimo specifikacije, vendar na naslovnicah pri vsakem originalu še vedno piše: Sonate per violino o altri strumenti e basso continuo. Zanimive so tudi tri, štiri ali več glasne inštrumentalne canzone, ki izgledajo kot vokalno delo tistega časa, vendar so brez teksta. Tudi zanje so značilni kratki in kontrastni stavki, ki spreminjajo metrum in karakter, oznake za dinamiko še niso pogoste, izpisane so diminucije (passaggi še iz časa renesanse), trilli, groppi, predložki, zato so pomemben dokument o praksi okraševanja tistega časa.

Giovanni Girolamo Kapsberger (1580-1651) je bil avstrijsko-italijanski virtuozni glasbenik in zgodnje baročni skladatelj. Danes ga, zaradi njegovih del za lutnjo in teorbo (chitarrone), poznamo kot plodovitega in zelo izvirnega skladatelja. Ta dela so bila odločilnega pomena za razvoj teh inštrumentov kot solističnih glasbil. O Kapsbergerjevem datumu in kraju rojstva ne vemo ničesar. Po letu 1605 se je preselil v Rim, kjer je hitro pridobil sloves briljantnega virtuoza, gojil povezave z različnimi znamenitimi posamezniki in organizacijami, sodeloval s številnimi pomembnimi skladatelji (kot sta Girolamo Frescobaldi in Stefanom Landi) in pesniki ter v svoji hiši organiziral »akademije«, ki so se štele med takratne "čudeže Rima". Okoli leta 1609 je začel objavljati svojo glasbo in v desetih letih objavil več kot ducat zbirk.

Tarquinio Merula (1595-1665) je bil italijanski skladatelj, organist in violinist zgodnjega baroka. Rojen je bil v Buzetu v Istri, prvo glasbeno izobrazbo pa je verjetno debil v Cremoni, kjer je večinoma tudi deloval, čeprav je bil slogovno pripadnik beneške šole. Bil je eden najnaprednejših italijanskih skladateljev zgodnjega 17. stoletja, zlasti pri uporabi na novo razvitih tehnik v sakralni glasbi. Merula je bil ključna figura v razvoju glasbenih oblik, ki so dozorele v baroku: aria, sonata da chiesa, sonata da camera, variacije na continuu in sinfonia. Bil je prvi, ki je pisal motete za solo glas ob spremljavi godal. Nekatera njegova glasba spominja na koncertni slog Giovannija Gabrielija, vseskozi pa prevladuje sodoben občutek za tonaliteto.

Marco Uccellini (1603/10-1680) je bil italijanski baročni violinist in skladatelj. Njegovo življenje, tako kot pri mnogih skladateljih 17. stoletja, ni dobro dokumentirano, lahko pa ustvarimo grobo biografijo. Rodil se je v plemiški družini v Forliju, nato pa v zgodnjih tridesetih letih 16. stoletja, šel študirat v samostan v Assisiju (najverjetneje k Giovanniju Battisti Buonamenteju). Nekaj časa je deloval v Modeni in se nato končno zaposlil kot kapelni mojster v Parmi, kjer je živel in deloval do svoje smrti. V glavnem je komponiral instrumentalno glasbo. Njegova produkcija posvetne glasbe za solo violino je izredno pomembna za razvoj samostojne instrumentalne klasične glasbe in violinske tehnike (virtuozne pasaže, skoki in igranje v visokih legah), ki širi tehnične zmogljivosti in izrazni razpon instrumenta. Tako kot druge italijanske sonate iz 17. stoletja je tudi Uccellinijeva sestavljena iz kratkih kontrastnih stavkov (pogosto plesnih), ki se prelivajo drug v drugega. Uccellinijeve inovacije so vplivale na druge violiniste-skladatelje, kot so Johann Heinrich Schmelzer, Heinrich Ignaz von Biber in Johann Jakob Walther.

Girolamo Frescobaldi (1583-1643) je bil italijanski skladatelj in virtuozni klaviaturist. Rojen v vojvodini Ferrara, je bil eden najpomembnejših skladateljev za glasbila s tipkami v pozni renesansi in zgodnjem baroku. Čudežni otrok Frescobaldi je študiral pri Luzzascu Luzzaschiju v Ferrari, kasneje pa je bil imenovan za organista bazilike sv. Petra v Vatikanu (sedež pomembne glasbene organizacije Cappelle Giulie). Frescobaldijeve tiskane zbirke vsebujejo nekaj najvplivnejših del glasbe 17. stoletja. Njegovo delo je vplivalo na J. J. Frobergerja, J. S. Bacha, H. Purcella in druge pomembne skladatelje. Dela iz njegove slavne zbirke liturgične orgelske glasbe Fiori musicali (1635) so bili uporabljeni kot vzorci strogega kontrapunkta še v 19. stoletju.

Antonio Bertali (1605-1669) je bil italijanski baročni skladatelj in violinist. Rojen v Veroni, je zgodnjo glasbeno izobrazbo pridobil pri Stefanu Bernardiju. Leta 1624 ga je na Dunaju na svojem dvoru zaposlil cesar Ferdinand II. kot dvornega glasbenika in kasneje kapelnika. Bertalijeve skladbe so v maniri drugih severnoitalijanskih skladateljev tistega časa in vključujejo opere, oratorije, veliko število liturgičnih del in komorno glasbo. Njegove opere so še posebej pomembne, po njegovi zaslugi je namreč italijanska opera seria prišla na Dunaj in v Avstrijo. Približno polovica Bertalijevih del je izgubljena, ohranjeni izvodi so trenutno v posesti dunajske Hofbibliothek, knjižnice opatije Kremsmünster in arhiva Kroměříž.

Biagio Marini (1594-1663) je bil italijanski virtuozni violinist in skladatelj v prvi polovici sedemnajstega stoletja. Marini se je rodil v Brescii in je morda študiral pri svojem stricu Giacintu Bondioliju. Ker je potoval vse življenje, so bila njegova dela natisnjena in vplivna po vsem evropskem glasbenem svetu. Pisal je tako instrumentalno kot vokalno glasbo, vendar je bolj znan po svojih inovativnih instrumentalnih skladbah, ki so prispevale k zgodnjemu razvoju godalnega idioma s širitvijo obsega izvajanja solističnih skladb za violin ter za violino in continuo, vključeval je vezave, dvojemke, akorde in kot prvi zapisal tremolo. Bil je tudi eden prvih skladateljev po Marcu Uccelliniju, ki je pri uglaševanju zahteval skordaturo. Poleg violinskih del je pisal glasbo tudi za kornet, dulcijan in pozavno.

Giovanni Antonio Pandolfi Mealli (1624-ok.1687) je bil italijanski skladatelj in violinist. Pandolfi se je rodil v Montepulcianu v Toskani, leta 1624. Domnevajo, da se je kot glasbenik izučil v Perugi in se leta 1652 preselil v Innsbruck. Tam je napisal znamenite sonate za violino in continuo op. 2 in 3, ki so posvečene nadvojvodi avstrijskega Innsbrucka  ter glasbenikom dvora Ferdinanda Karl, kjer se je zaposlil leta 1660. Leta 1662 je zapustil Innsbruck in deloval v Mesini na Siciliji. Od Pandolfijevih del sta se v celoti ohranila le opusa 3 in 4, in trio sonate (Sonate Cioè Balletti), izdane leta 1669, ki so v Civilnem muzeju v Bologni. Opusa 1 in 2 sta izgubljena. Po tem, ko je v političnem sporu v mesinski katedrali 21. decembra 1675 umoril kastrata Giovannija Marquetta, je pobegnil v Madrid. Po letu 1687, ki je verjetno leto njegove smrti, izginejo za njim vse sledi.