Program dogodka

Johann Sebastian Bach
Preludiji, fuge in koralne predigre 

Po vzoru Bachove »Velike nemške orgelske maše«, kjer mašni ordinarij (Gospod, usmili se, Slava, Vera, Svet, Jagnje božje) in mašni proprij (vstop, darovanje, obhajilo, zaključek) nadomeščajo orgelski preludiji, fuge in koralne predigre, je z izborom najbolj prepoznavnih in hkrati tehtnih orgelskih del nastal program, ki od Preludija v Es-duru — po obliki francoska uvertura, koralnih prediger, Tokate in fuge v d-molu, tvori lok »uglasbene« liturgije vse do trojne fuge, ki »orgelsko mašo«, tako značilne oblike za obdobje baroka, tudi sklene. Bachov izjemen smisel za uglasbitev različnih čustvenih stanj ter obvladovanje kontrapunkta in polifonije nas prepričajo še danes, saj s svojo kontemplativno močjo in neke vrste monotonijo poslušalca umirijo in ga pripravijo na umetniško oziroma duhovno doživetje.

Praeludium pro Organo pleno et fuga (BWV 552)

Wachet auf, ruft uns die Stimme (BWV 654)

Allein Gott in der Höh sey Her (BWV 662)

Toccata und Fuge (BWV 565)

Schmücke dich, o liebe Seele (BWV 654)

Wenn wir in höchsten Nöten sein (BWV 641)

Praeludium pro organo pleno Cantu firmo in Tempore per Augment. et Diminut. per chorale in Canone (BWV 552)

Verjetno ena najbolj raziskanih in simbolno bogatih Bachovih orgelskih kompozicij, Preludij in fuga v Es-duru (BWV 552), zaobjema začetek in konec monumentalne zbirke Clavier-Übung III, pogosto imenovane tudi Nemška orgelska maša. Ta zbirka je svojevrsten liturgični in kompozicijski projekt, v katerem posamezne skladbe — koralne predigre, preludiji in fuge — nadomeščajo dele mašnega ordinarija in proprija. Bach s tem ne predstavi le svojega mojstrskega obvladovanja kontrapunkta, temveč oblikuje tudi glasbeno refleksijo liturgične strukture maše, kot jo razume luteranska teološka tradicija. Gre za enega najbolj ambicioznih orgelskih ciklov v zgodovini evropske glasbe, primerljivega s poznejšimi stvaritvami Liszta, Regerja ali Messiaena.

Simbolika Preludija in Fuge v Es-duru je globoko premišljena. Ton Es-dur s svojimi tremi bemoli simbolizira Sveto Trojico, kar dopolnjuje trodelna struktura samega Preludija: uvodni del v obliki francoske uverture predstavlja Očeta, spevna sredina v italijanskem slogu Sina in polifoni zaključek v nemškem slogu Svetega Duha. Tudi Fuga, ki sklene celotno zbirko, temelji na treh različnih temah, treh taktovskih načinih in treh značajih, ki se v zaključku združijo v enotno in veličastno polifono tkivo. Bachovo skladateljsko znanje se tu povezuje z mistično simboliko, ki presega čisto racionalno razlago.

Med tema dvema skrajnostma — uvodnim Preludijem in sklepno Fugo — bomo na koncertu slišali tudi štiri koralne predigre in legendarno Tokato in fugo v d-molu (BWV 565). Gre za izbor, ki ne sledi samo liturgičnemu zaporedju, temveč tudi dramaturgiji glasbenega loka — izmenjujejo se ekspresivni vrhunci in meditativni trenutki notranjega miru.

Wachet auf, ruft uns die Stimme (BWV 645), prvi koral iz zbirke Schüblerjevih koralov, je priredba arije iz kantate BWV 140. Vabi k budnosti in pričakovanju, saj temelji na priliki o pametnih in nespametnih devicah, ki se bere zadnjo nedeljo cerkvenega leta. Skladba povezuje kontemplativno spokojnost z blago svečanostjo, v kateri se organsko prepletata melodija in spremljava.

Skladba Allein Gott in der Höh sei Ehr (BWV 662) predstavlja koralno izpeljavo hvalnice “Slava Bogu na višavah”. Bach tu ustvarja razkošno, a zadržano glasbeno meditacijo, v kateri se ornamentika zgornjega glasu skoraj neopazno staplja z notranjim dialogom glasu v spremljavi. Besedilo in glasba se v tej skladbi zlijeta v zvočno slavilno gesto, ki je tako individualna kot skupnostna.

Tokata in fuga v d-molu je skladba, ki jo pozna praktično vsak, tudi tisti, ki se z resno glasbo sicer ne ukvarjajo. Po priljubljenosti in dramatičnem učinku jo je pogosto prevzela filmska industrija in popularna kultura. A za pozornega poslušalca gre za mnogo več kot bombastičen učinek: v njej je mogoče prepoznati mladostno drznost, mojstrstvo v oblikovanju dramatičnih linij in zmožnost prehajanja med stilizirano improvizacijo in strogo fugalno strukturo. Tokata odpira prostor navdihu, Fuga pa vzpostavi red in zgradbo — kar je bistvo baročnega razumevanja umetnosti kot harmonije med kaosom in redom.

Zadnji del koncerta bo obarvan z notranjim mirom in tišino: najprej Schmücke dich, o liebe Seele (BWV 654), ena najbolj izpovednih in čustveno bogatih koralnih prediger Bachovega opusa. Nanaša se na obhajilno pesem in izraža hrepenenje po duhovnem zedinjenju. Felix Mendelssohn je o tej skladbi dejal, da lahko človeku povrne vero, če mu jo je življenje vzelo. V njej ni ničesar odvečnega — vsaka nota je globoko premišljena, vsaka ornamentacija nosi vsebinsko težo.

Wenn wir in höchsten Nöten sein (BWV 641), koralna predigra, ki sklene koncert, izraža prošnjo za pomoč v trenutkih najhujše stiske. Bach tukaj ne nagovarja z močjo, temveč s tišino in nežnostjo. Njena glasba ni velikopotezna, temveč notranja, zavezana veri, da tudi v bolečini obstaja upanje.

Kaj sploh pomeni »koralna predigra« v Bachovem opusu? Gre za obliko, ki izvira iz luteranskega bogoslužja, kjer so korali – enoglasne pesmi z verskim besedilom – tvorili osrednji del obreda. Orgelska predigra je uvod, ki pripravi občestvo na skupno petje. Vendar je Bach to obliko presegel: ni več zgolj funkcionalna, temveč samostojna, umetniška in teološka. Vsaka predigra je kontemplacija, v kateri je melodija okrašena, podprta z bogatim kontrapunktom in ovita v zvočno simboliko. Gre za molitev brez besed, izraženo skozi harmonijo.

Orgle so v Bachovem svetu nekaj več kot le glasbilo — so podaljšek človeškega glasu in hkrati podoba božjega reda. Njihova zvočna moč, razpon in izraznost omogočajo pretanjeno izražanje čustev, duhovnega razpoloženja in teološke misli. Bach je orgle poznal do potankosti, ne le kot skladatelj, temveč tudi kot poznavalec in preizkuševalec novih instrumentov. Njegove orgelske skladbe niso namenjene le cerkvenemu prostoru, temveč vsakemu poslušalcu, ki je pripravljen prisluhniti in se prepustiti zvočni molitvi.

Današnji poslušalec teh del morda ne pozna v liturgičnem kontekstu, a glasba ga kljub temu nagovori — neposredno, univerzalno. Njen jezik ni vezan na veroizpoved, temveč na človeško izkušnjo. Bachova glasba nas ne sili v verovanje, temveč v razmislek. In prav v tem je njena moč: vsak jo lahko sprejme po svoje, kot lepoto, tolažbo, izziv ali notranje pomiritev.

Program, ki ga bo Uroš Pele izvedel v cerkvi sv. Benedikta, tako ni le koncert, temveč celostna izkušnja. Je povabilo, da prisluhnemo tišini med notami, bogastvu simbolike in lepoti preproste melodije. V svetu, ki pogosto hiti mimo bistvenega, Bachova glasba ostaja kraj zbranosti. Večer, ki ga bo oblikoval ta program, je povabilo k notranji pozornosti in tihemu navdihu.