Schola Romana Ensemble (IT)
Paola Alonzi, sopran
Franco Todde, tenor in renesančna kitara
Lorenzo Sabene, lutnja
Stefano Sabene, renesančna prečna flavta
Naroči vstopnice:
Pravijo, da je to največja ljubezenska pesem vseh časov. Skladatelj Palestrina je ustvarjalni vrh, ki zaključuje glasbeno renesanso. V Visoki pesmi kralja Salomona mojstrsko prepleta prefinjeno polifonijo z renesančno liričnostjo.
Kompleksno
Sporočilo umetnikov obiskovalcem:
Visoka pesem velja za največjo ljubezensko pesnitev vseh časov. V svoji Četrti knjigi motetov si je Palestrina izbral ta svetopisemski tekst, da bi se podal v novo kompozicijsko obliko, ki združuje elemente sakralnega moteta in posvetnega madrigala. Na to edinstveno zasnovo je skladatelj sam opozoril že v izvirni izdaji iz leta 1587. Naša interpretacija to izvirno zamisel uresničuje skozi vokalne vloge in raznolike ureditve, ki so zasnovane tako, da vizualno ujamemo »fresko«, ki jo je naslikal avtor svetega besedila. To vizijo razsvetljuje čas petja (Visoka pesem 2,12), izražen skozi menjavanje letnih časov, cikel dneva in noči, pihanje vetrov ter gibanje zvezd. Palestrinina glasba ta tok časa občutljivo zajame in zvočno prikliče barve, zvoke in vonje bližnjevzhodnega prostora, v katerem se gibljejo protagonisti — učinkoviteje kot bi to lahko izrazile besede ali analize.
Naše umetniško poslanstvo:
Schola RomanaEnsemble je ansambel za staro glasbo s sedežem v Rimu. Naš umetniški pristop je sinestetičen. Programi pogosto vstopajo v dialog z drugimi umetniškimi disciplinami in izraznimi jeziki, kot so gledališče, ples, književnost, arhitektura in film, ter današnjemu poslušalcu ponujajo večplastno izkušnjo glasbe preteklosti. Zaradi naše izrazite naravnanosti k muzikološkemu raziskovanju in eksperimentiranju se posvečamo zelo raznolikemu repertoarju – od glasbe antičnega Rima (vključno z rekonstrukcijami zgodovinskih instrumentov), prek srednjeveške Evrope, do renesančnega in baročnega repertoarja, s posebnim poudarkom na rimski šoli. V tem okviru smo se še posebej poglobili v izvajalsko prakso a cappella polifonije ter vnovič odkrivali tako imenovano pravilno uglasitev.
Neposredni prenos: Radio Slovenija
Dobrodošli !
Program dogodka
Palestrina: Canticum Canticorum
Palestrina nikoli ni opustil polifonega sloga, ki predstavlja hkrati njegov vrhunec in končni razvoj. Med vsemi deli tega Princeps musicae je najbolj reprezentativna Visoka pesem. Zdi se, da že od daleč zaznava zgodnje poskuse recitar cantando, ki bodo pozneje vodili v zlato dobo opere. Naša interpretacija tega dela, ki izhaja iz teh muzikoloških spoznanj, zavestno odstopa od tradicionalne vokalne izvedbe a cappella. Izvajamo le melodični liniji obeh protagonistov, Šulamite in Salomona, medtem ko ostale glasove prevzamejo instrumenti, kot so renesančna prečna flavta, renesančna kitara in lutnja. Takšen pristop ustvari raznoliko zvočno tapiserijo, ki združuje ekspanzivno fraziranje in bogat zven glasov ter flavte s kristalno zračnostjo brenkal.
Giovanni Pierluigi da Palestrina (1525-1594):
Iz: IOAN: PETRALOYSII / PRAENESTINI / MOTTETORVM / Quinq; Vocibus / LIBER QVARTVS, EX CANTICIS / Sakimonis, Nunc denuo in lucem aeditus. / Venetijs Apus Angelum Gardanum / M.D.LXXXVII.
Osculetur me
Trahe me
Nigra sum
Si ignoras te
Pulchre sunt
Fasciculus Mhyrrae
Ecce tu pulcher es
Vulnerasti cor meum
Sicut lilium
Laeva ejus
Vox dilecti mei
Surge propera
Surge amica mea
Surgam et circuibo
Adjuro vos
Caput ejus
Quae est ista
Guttur tuum
Veni dilecte mi
Giovanni Pierluigi da Palestrina je svoje obsežno delo, Četrto knjigo motetov, posvetil Véliki pesmi. Literarna podlaga je latinska različica Svetega pisma, Vulgata, ki je značilna za Katoliško cerkev. Sodobno različico v poslušalskem vodniku je pripravil avtor projekta in temelji na najnovejših eksegetskih študijah izvirnega hebrejskega besedila, zato se v nekaterih delih razlikuje od Vulgate.
V 16. stoletju je prevladovala alegorična razlaga svetopisemskih besedil. Mistikinja sveta Terezija Avilska je ob meditaciji o Véliki pesmi sledila poti, ki vodi od telesne ljubezni k duhovni ekstazi. Ljubezen med Salomonom in Sulámko je bila v še širši alegoriji razumljena kot podoba Kristusove ljubezni do Cerkve.
V posvetilu knjige papežu Gregorju XIII. Palestrina pravi, da besedilo povezuje s Kristusovo ljubeznijo do duše, kar predstavlja novo duhovno alegorijo. A glasbena narava skladb izraža zelo človeško dinamiko ljubezni med moškim in žensko, kar se sklada z dobesednim pomenom besedila – ta je danes tudi prevladujoča interpretativna smer med eksegeti.
Po teh razlagah se besedilo razvija v zaporedju pesniških prizorov, ki obravnavajo značilne teme in izraze človeške ljubezni: medsebojno in izključno pripadnost, nenehno izgubljanje in ponovno iskanje, nežnost, strast in tudi rahlo erotične poteze.
Smiselno se je vprašati, zakaj se je Palestrina odločil uglasbiti besedilo s takimi implikacijami – še posebej ob dejstvu, da naj bi delo predstavljalo pokoro po objavi posvetnih madrigalov, ki niso bili primerni za skladatelja v službi Cerkve. V posvetilu sam omenja dejanja obžalovanja in kesanja.
Protagonista pesnitve sta Salomon – ki mu v literarni tradiciji pripisujejo avtorstvo – in Sulámka. V ozadju delujejo in občasno posegajo v dogajanje njene prijateljice in njegovi tovariši.
Reprezentativna glasba?
Formalno gledano je delo hibrid med svetim motetom in posvetnim madrigalom. Palestrina sam poudarja izvirnost zbirke, ki je ustvarjena v živahnejšem slogu kot cerkvena glasba. Uporablja izjemno prefinjeno slogovno pisavo, ki združuje značilnosti moteta in madrigala.
Ta pristop se razlikuje od tistega, ki so ga ubrali drugi skladatelji – tudi sam Palestrina – ko so prešli iz madrigalov v duhovno glasbo in oblikovali poseben žanr duhovnega madrigala. Ti elementi potrjujejo edinstvenost Četrte knjige tako znotraj skladateljevega opusa kot v širšem okviru renesančne glasbe.
Ob tem delu se zdi, da Palestrina previdno zre proti oblikam, kot je predstavni madrigal, ki so jih zagovarjali skladatelji, kot so Banchieri, Gastoldi in Vecchi, z Monteverdijem kot najvidnejšim predstavnikom.
Verjetno je črpal navdih tudi iz intermedijev – glasbeno-scenskih vložkov na dvorih – ter iz razvijajočega se recitativa. Čeprav formalno ostaja v žanru moteta, mojstrsko izrazi narativne zahteve besedila in z njim razširi sveto obliko v predstavni smeri.
V podporo tezi o predstavni naravi dela navajamo več dokazov. Prvi je dramaturški namen, s katerim Palestrina izbira in razvršča svetopisemska besedila. Z intervencijami, podobnimi tistim poznejših libretistov, ustvari koherentno pripoved in gledališki značaj.
Drugi dokaz je način oblikovanja dialogov med liki, ki jih Palestrina vključuje znotraj motetov, med njimi ali v skupinah. Nadaljevanje besedila med dvema motetoma je bilo v praksi običajno (označeno kot prima pars, secunda pars), a v Véliki pesmi gre prej za predstavno kot liturgično funkcijo.
Tretji element je razdelitev dela v prizore ali table, ki jo omogoča razporeditev motetov po modusih. Renesančna polifonija temelji na pestrem naboru modusov, ki ponujajo bogatejšo paleto barv kot dvopolni dur-mol sodobne tonalitete.
Palestrina vsakemu besedilu pripiše modus in tako ustvari zvočno pokrajino. Protus (1. in 4. poglavje) obsega prvih deset motetov; Tetrardus (2. in 3. poglavje) motete 11–18; motet 19 je edini v eolskem modusu; Deuterus (5. in 6. poglavje) vsebuje motete 20–24; Tritus (7. poglavje) pa motete 25–29.
Ta razpored daje vsakemu besedilnemu sklopu svojo barvo, a z določeno prožnostjo. Moteti 18, 19 in 20, čeprav vsebinsko povezani, so v treh različnih modusih, z edinstvenim eolskim med Tetrardusom in Deuterusom.
V Cantico Palestrina izkaže izjemno mojstrstvo polifonije. Popolnost melodike in kontrapunkta izhaja iz samega besedila, ki se razvija v imitacijskih ali homoritmičnih strukturah. Pojavijo se madrigalizmi, poudarki ali redčitve teksture, kar razkriva raznoliko in bogato skladateljevo domišljijo. Nastane razkošna zvočna freska, ki jo opredeljujeta Palestrinova popolna obvladanost jezika in naravnost, značilna za princeps musicae.
Interpretativni pristopi
Predlagane koncertacije se oddaljujejo od klasične vokalne izvedbe a cappella. Melodični liniji protagonistov – Sulámke in Salomona – sta zaupani sopranistki in tenoristu, kar nakazuje gledališki pristop, skladen z vizijo projekta.
Ostale linije so izvedene na renesančne instrumente, kot so flavta, štiristrunska kitara in lutnja. Ti prispevajo k večji artikulacijski jasnosti in zadrževanju tona, hkrati pa ustvarjajo zračno in svetlo barvo.
Tonska raznolikost sega od redkih instrumentalnih odsekov do bogate zborovske teksture s kombinacijo vokalov in instrumentov, ki izražajo vsako razpoloženjsko nianso skladb. Ena prednosti tega pristopa je tudi boljša razumljivost besedila, ki je sicer pogosto izgubljena pri petglasnih izvedbah.
Tako ponujamo nekonvencionalno, a zgodovinsko utemeljeno interpretacijo. Čeprav je bil slog a cappella običajen v svetem kontekstu, Palestrinove izjave zbirko postavljajo na rob madrigala, kjer so instrumenti pogosto sodelovali z glasovi.
Naš namen je, da fresko svetega besedila skoraj vizualno ponazorimo s pomočjo različnih koncertacij in s tem predstavimo »čas petja« (Vp 2,12) v menjavanju letnih časov, vetrov, dneva in noči ter gibanja zvezd. Ta vzdušje je Palestrina ujel z glasbo, ki bolj kot besede ali razlage izraža barve, zvoke in vonjave Bližnjega vzhoda, kjer živita protagonista.
(Stefano Sabene)
Celje, Stolna cerkev sv. Danijela
Prav gotovo je župnija Sv. Danijela nastala že v 12. stol., ko so nastale prve velike župnije takratnega oglejskega patriarhata, saj je prvi znani župnik znan že leta 1129, to je bil Rudbert. Zagotovo je v tem času tukaj že stala cerkev, ki je bila skozi dolga stoletja imenovana farna cerkev.
