Johann Christian Bach

5. septembra 2026 praznuje svoj 291. rojstni dan skladatelj Johann Christian Bach, rojen leta 1735 v Leipzigu. Umrl je 1. januarja 1782 v Londonu.

Johann Christian Bach je bil nemški skladatelj obdobja klasicizma in najmlajši sin Johanna Sebastiana Bacha. Rodil se je Johannu Sebastianu in Anni Magdaleni Bach. Prvega glasbenega pouka je bil deležen pri očetu. Po njegovi smrti se je preselil v Berlin, kjer je nadaljeval študij pri svojem polbratu Carlu Philippu Emanuelu Bachu, ki je bil enaindvajset let starejši od njega in je takrat veljal za glasbeno najbolj nadarjenega med Bachovimi sinovi.

Leta 1754 se je preselil v Italijo, v Bologno, kjer je študiral pri Padre Martiniju. Leta 1760 je bil imenovan za organista milanske stolnice. Med bivanjem v Italiji je iz luteranstva prestopil v katolištvo, domnevno iz političnih razlogov. Večino časa je posvečal skladanju cerkvene glasbe, med drugim glasbe za mašo zadušnico in Te Deum ter latinskih maš. Njegovo prvo večje delo je bila maša, ki je bila leta 1757 odlično izvedena in deležna velikega priznanja.

Leta 1762 je odpotoval v London, kjer je v Kraljevem gledališču predstavil tri svoje opere, med njimi Orione, ki je bila premierno izvedena 19. februarja 1763. Leta 1764 ali 1765 je kastrat Giusto Fernando Tenducci, ki je postal Bachov tesni prijatelj, ustvaril naslovno vlogo v njegovi operi Adriano in Siria v Kraljevem gledališču. S tem si je utrdil ugled v Angliji in postal glasbeni učitelj kraljice Charlotte. Leta 1766 je spoznal sopranistko Cecilio Grassi (1746-1791), ki je bila enajst let mlajša od njega, in se kmalu zatem z njo poročil.

Johann Christian Bach je izvajal simfonije in koncerte v dvorani Hanover Square Rooms. To je bilo najpomembnejše londonsko koncertno prizorišče v središču mondene četrti Mayfair. Okoliške georgijanske hiše so zagotavljale premožno občinstvo za njegove nastope. Z Bachom je bil povezan tudi eden pomembnejših londonskih literarnih krogov, v katerem so bili Jane Timbury, Robert Gunnell, lord Beauchamp in vojvodinja Buccleuch; njegovi člani so redno obiskovali njegove prireditve.

Leta 1777 je dobil pomemben sodni spor Bach proti Longmanu, s katerim je bilo potrjeno, da po angleškem pravu avtorskopravno varstvo velja tudi za glasbene partiture. Že pred tem je Bach zahteval ustrezno priznanje avtorstva svojih skladb skoraj od trenutka, ko je leta 1762 prispel v London. Dobil je izključno pravico do objavljanja svoje glasbe za štirinajst let.

Proti koncu sedemdesetih let 18. stoletja sta začela upadati tako njegova priljubljenost kot njegovo finančno stanje. Ko je Bach na novoletni dan leta 1782 umrl, je bil močno zadolžen, deloma tudi zato, ker si je njegov upravitelj prisvajal njegov denar. Kraljica Charlotte je zato poskrbela za poravnavo stroškov zapuščine in Bachovi vdovi zagotovila dosmrtno pokojnino. Pokopan je bil na pokopališču stare cerkve St Pancras v Londonu.

Njegov opus obsega enajst oper ter komorno in orkestrsko glasbo in skladbe za glasbila s tipkami.

Leta 1764 je Bach spoznal Wolfganga Amadeusa Mozarta, ki je bil med velikim potovanjem družine Mozart star osem let. Bach je nato Mozarta pet mesecev poučeval kompozicijo. Na splošno velja, da je močno vplival na mladega Mozarta; raziskovalca, kot sta Téodor de Wyzewa in Georges de Saint-Foix, sta ga opisala kot »edinega pravega Mozartovega učitelja«.

Na Mozartovo naklonjenost pihalom v zgodnjih simfonijah je vplival Bach, ki je menil, da morajo imeti pihala lastno melodično gradivo in ne smejo zgolj podvajati drugih glasbil. Mozart je tudi v poznejših letih pogosto priznaval svoj umetniški dolg Johannu Christianu.

Mozart je tri sonate iz Bachovega opusa 5 priredil v koncerte za glasbilo s tipkami, tema počasnega stavka njegovega Klavirskega koncerta št. 12 pa vsebuje navezavo na uverturo Bachove opere La calamita de cuori. Ko je leta 1782 izvedel za Bachovo smrt, je Mozart pripomnil: »Kakšna izguba za glasbeni svet!«

Johann Christian Bach je pomembno prispeval k razvoju posebne klasicistične glasbene oblike, imenovane sinfonia concertante. Ta zvrst se je razvila iz baročnega concerta grossa. Sinfonia concertante je vplivala na številne Bachove sodobnike, med njimi Mozarta in Haydna, ter postala izhodišče za poznejše skladbe.

Koncerti Bach-Abel so bili niz javnih koncertov, ki je sčasoma prispeval k razvoju sodobnih koncertnih ciklov. Bach jih je pripravljal skupaj s prijateljem, nemškim virtuozom na violi da gamba Carlom Friedrichom Ablom.

Koncerti so bili sprva v Ablovem domu, zaradi vse večje priljubljenosti pa so jih pozneje preselili v večje dvorane. Na njih so predstavljali nova dela Bacha in Abla ter glasbo drugih sodobnih skladateljev, med njimi Haydna, ki so tako dobili priložnost svoja dela predstaviti javnosti.

Koncerti so bili abonmajski, zato se je oblikovalo stalno občinstvo, ki je koncertni cikel posamezne sezone plačalo vnaprej. Koncerti Bach–Abel so obenem omogočili širši dostop srednjega sloja do koncertne glasbe. Pred tem so bili glasbeni nastopi večinoma omejeni na zasebno aristokratsko okolje, ti abonmajski koncerti pa so bili dostopni širši javnosti in so tudi srednjemu sloju omogočili dejavnejše vključevanje v umetnost in družabno življenje. Priljubljenost koncertov Bach–Abel je pozneje zaradi spreminjajočega se glasbenega okusa in Bachove smrti upadla, koncertni cikel pa se je končal.