Program dogodka

CelloEvolution
Bach, Galli, de Ruvo, Colombi, Dall' Abaco, Supriano Vitali

Katera je bila prva skladba, napisana za solo violončelo? Kaj je bilo skomponirano, preden je Bach ustvaril svoje izjemne suite za solo violončelo? Ta vprašanja so gnala Josetxuja Obregóna, da se je posvetil začetkom solistične literature za svoj inštrument. Začetke najdemo v Bologni, ki je s svojima sijajnima Capella Musicale in Accademio Filarmonico odločilno prispevala k razvoju violine in violončela. Violončelist bo izvajal dva ricercara Domenica Gabriellija iz leta 1688 kot prvi posebni deli za solo violončelo brez spremljave. Nadaljnje postaje na poti od Bologne do Cöthena do vrhunca tega žanra s šestimi Bachovimi suitami so skladbe Vitalija, Gallija, de Ruva, Dall’Abaca, Supriana in Colombija. Josetxu Obregón interpretira Bachova dela na nenavaden način: iz vsake Bachove suite izbere plesni stavek. Te nato (kot slogovno primerjavo) umesti med skladbe svoje italijanske antologije.



Johann Sebastian Bach (1685-1750)
Suitte 2de (BWV 1008)
Prelude
(6 Suites a Violoncello Solo senza Basso composées par J. S. Bach. Maitre de Capelle, ca. 1727-31, Berlin, Staatsbibliothek zu Berlin - Preußischer Kulturbesitz, Musikabteilung (D-B) Mus.ms. Bach P 269)

Domenico Galli (1649-1697)
Sonata IX
(Trattenimento musicale sopra il violoncello, 1691, Modena, Biblioteca Estense Universitaria. (I-MOe): mus.c.81)

Giulio de Ruvo (fl. 1700)
Romanella
(Milano, Biblioteca del Conservatorio di Musica “Giuseppe Verdi”. Fondo Gustavo Adolfo Noseda, NOSE.O.46.4.2)

Johann Sebastian Bach (1685-1750)
Suitte 2de (BWV 1008)
Allemande
(6 Suites a Violoncello Solo senza Basso composées par J. S. Bach. Maitre de Capelle, ca. 1727-31, Berlin, Staatsbibliothek zu Berlin - Preußischer Kulturbesitz, Musikabteilung (D-B) Mus.ms. Bach P 269)

Giuseppe Colombi (1635-1694)
(Giga)
(Varie Partite di Barabani, Ruggieri, Scordature, a violino solo o con basso, Lib.14°. Modena, Biblioteca Estense Universitaria. MUS.F.0283)

Joseph (Giuseppe) Marie Clément Ferdinand dall'Abaco (1710-1805)
Capriccio Quarto
(Capricj del sig.r Giuseppe Barone Dall'Abaco. Violoncello solo (ca. 1770, Milano, Biblioteca del Conservatorio di Musica “Giuseppe Verdi”. RIMUS.F.30)

Johann Sebastian Bach (1685-1750)
Suitte 2de (BWV 1008)
Courante
(6 Suites a Violoncello Solo senza Basso composées par J. S. Bach. Maitre de Capelle, ca. 1727-31, Berlin, Staatsbibliothek zu Berlin - Preußischer Kulturbesitz, Musikabteilung (D-B) Mus.ms. Bach P 269).

Johann Sebastian Bach (1685-1750)
Suitte 5 (BWV 1011)
Sarabande
(6 Suites a Violoncello Solo senza Basso composées par J. S. Bach. Maitre de Capelle, Berlin, Staatsbibliothek zu Berlin - Preußischer Kulturbesitz, Musikabteilung (D-B) Mus.ms. Bach P 269)

Giulio de Ruvo (fl. 1700)
Romanella
(Milano, Biblioteca del Conservatorio di Musica “Giuseppe Verdi”. Fondo Gustavo Adolfo Noseda, NOSE.O.46.4.2)

Domenico Gabrielli (1651-1690)
Ricercar Primo
Ricercari per il Violoncello (1689, Modena, Biblioteca Estense Universitaria. mus.g.0079)

Johann Sebastian Bach (1685-1750)
Suitte 4 (BWV 1010)
Bouree 1.re Bourre 2
(6 Suites a Violoncello Solo senza Basso composées par J. S. Bach. Maitre de Capelle, ca. 1727-31, Berlin, Staatsbibliothek zu Berlin - Preußischer Kulturbesitz, Musikabteilung (D-B) Mus.ms. Bach P 269)

Francesco Paolo Supriano (1678 -1753)
Toccata V
(Principij da imparare à suonare il violoncello e con 12 Toccate à solo (1720, Napoli, Biblioteca del Conservatorio di Musica “San Pietro a Majella”. ms 9607 bis)

Giovanni Battista Vitali (1632-1692)
Capritio
(Partite sopra diverse Sonate di Gio: Batta: Vitali per il Violone, ca. 1680, Modena, Biblioteca Estense Universitaria. mus.e.0244)

Johann Sebastian Bach (1685-1750)
Suitte 3. (BWV 1009)
Gigue
(6 Suites a Violoncello Solo senza Basso composées par J. S. Bach. Maitre de Capelle, ca. 1727-31, Berlin, Staatsbibliothek zu Berlin - Preußischer Kulturbesitz, Musikabteilung (D-B) Mus.ms. Bach P 269)



Začetki v Bologni

Približno od začetka prejšnjega stoletja dalje smo mislili, da je bilo dvanajst ricercarov zbirke Ricercate sopra il violoncello o’ clavicembalo Giovannija Battiste degli Antonija (1687) najzgodnejša glasba, napisana za solo violončelo brez spremljave. Vendar pa je odkritje violinskega parta teh ricercarov ob koncu stoletja pokazalo, da pravilen in premišljen pristop k igranju teh skladb kaže na izvedbo z violino in violončelom. To je tudi mnenje profesorja Marca Vanscheeuwijcka. Posledično je treba naš pogled usmeriti k nastanku tega žanra v današnji italijanski regiji Emilii-Romagni. V sedemnajstem stoletju je imela impresivna bazilika San Petronio v Bologni, kjer je papež Klemen VII leta 1530 okronal Carlosa V. za cesarja, briljantno cappello musicale. Bila je zelo cenjena zaradi svoje instrumentalne tradicije in je skupaj z Accademio Filarmonico predstavljala vodilno glasbeno ustanovo v mestu. Skupaj spadata v tako imenovano bolonjsko šolo, ki so jo občudovali po vsej Evropi. Med glasbeniki cappelle najdemo znane violončeliste, kot so Giovanni Battista Vitali, Domenico Gabrielli in Giuseppe Maria Jacchini, ki so temu instrumentu, do takrat uporabljanem le za continuo, prvič dali inovativno solistično vlogo. To je ustvarilo veliko spremembo v repertoarju in tehničnih virih violončela.

Domenico Gabrielli, v bolonjskem narečju z vzdevkom »Mingain dal viulunzeel« (Dominik violončela), je študiral kompozicijo pri Legrenziju in violončelo pri Franceschiniju. Po smrti slednjega, leta 1680, ga je nasledil kot violončelist cappelle San Petronio. Kot član Accademie Filarmonica di Bologna, kjer je bil potem predsednik, je nadaljeval kariero s pisanjem oper. Pot virtuoza ga je pripeljala vse do službovanja na dvoru Este. Leta 1688 je napisal zbirko sedmih Ricercari p[er] il Violoncello, od katerih sta dva vključena v nocojšnji koncert. Hrani jih Biblioteca Estense v Modeni in so prelomnega pomena za literaturo violončela. Zlasti zdaj, ko domnevamo, da so to prvi primeri specifičnega repertoarja za solo violončelo brez spremljave.

Giovanni Battista Vitali je bil tudi član Accademie Filarmonice di Bologna, pravzaprav od njene ustanovitve leta 1666, saj ga že leta 1658 najdemo na seznamu violonistov kapele San Petronio. Maestro di cappella Confraternità del Santissimo Rosario je postal leta 1673, hkrati pa je zasedal tudi mesto sotto maestra di cappella na dvoru Francesca II. v Modeni. Izdal je štirinajst zbirk, v katerih je najpomembnejša instrumentalna glasba, dve pa vsebujeta sakralno vokalno glasbo. Njegov Capritio je iz rokopisa Partite sopra diverse Sonate di Gio: Batta: Vitali per il Violone iz okoli leta 1680 in ga hrani Biblioteca Estense v Modeni. Ta arhiv je ključnega pomena za razvoj glasbe za godala v sedemnajstem stoletju. Skladbe te zbirki je mogoče izvajati tako solistično kot s spremljavo, ki jo lahko slišimo na posnetku Il Spiritillo Brando ansambla La Ritirata z Josetxujem Obregónom, ki je izšel pri Glossi GCD 923101, 2013).

Nadaljnji razvoj

Tudi drugi skladatelji so pisali za violončelo solo, med njimi Domenico Galli. Bil je violončelist in avtor zbirko dvanajstih sonat zbirke Trattenimento musicale sopra il violoncello a solo, ki jih je posvetil vojvodi Modene in Reggia, Francescu II. Vsestransko talentiran se je ukvarjal tudi s kiparstvom, oblikovanjem, dekoracijo, notariatom, kaligrafijo in izdelavo instrumentov. Violončelo, ki ga je naročil njegov mecen in ga je Galli izdelal za vojvodove lastne predstave, je danes shranjen v galeriji Estense v Modeni in je zelo impresiven. Je odlično izdelan in okrašen z izvrstnimi rezbarijami, ki predstavljajo alegorije o družini Este. Verjetno je njegov izdelovalec na njem izvedel svojo Sonato IX, delo, strukturirano v treh delih, z Gigue na sredini, in objavljeno istega leta, ko je bil violončelo izdelan (1691).

Giulio de Ruvo je bil odličen instrumentalni virtuoz, če sodimo po tem, kar razkrivajo partiture njegovih sonat za violončelo in continuo. O njem je malo biografskih podatkov. Morda je bil rojen v Apuliji ali pa v okolici Barija. Domnevamo, da je deloval v Neapeljskem kraljestvu, podkraljestvu španske krone tistega časa, saj je posvetil več skladb vojvodi Bovinskemu, ki je bil rezident tega mesta. Dve Romanelli, vključeni v nocojšnji koncert, sta iz rokopisa zbirke Gustava Adolfa Nosede, ki jo hrani Biblioteca del Conservatorio Giuseppe Verdi v Milanu. Najdemo ju na dveh listih, ki sta žal v slabem stanju, saj imata popokane in natrgane vogale, kjer bi bila potrebna celo rekonstrukcija nekaterih taktnic.

Giuseppe Colombi je bil od leta 1671 violinist na dvoru v Modeni, kjer se je tri leta pozneje povzpel na položaj sotto maestra dvorne kapele, kjer je ostal do svoje smrti. Bil je učitelj violine vojvode Francesca II. In je nasledil Giovannija Mario Bononcinija kot maestro di cappella katedrale v Modeni. Tudi ta položaj je zasedal do konca svojega življenja. Njegov skladateljski opus je skoraj izključno instrumentalen. Izdal je pet zvezkov simfonij, sonat in raznih plesov, ki jih hrani Biblioteca Estense v Modeni. Tu hranijo tudi 22 njegovih rokopisnih zvezkov. V enem izmed njih, Varie Partite di Barabani, Ruggieri, Scordature violino solo o con basso. Lib.14°, najdemo kratek plesni stavek brez naslova, ki ima jasno obliko gige.

Francesco Paolo Supriano, rojen v Conversanu (jugovzhodna Italija) je imenovan tudi kot Scipriani, Supriani ali Soprani. Verjetno je študiral na neapeljskem Conservatorio di Santa Maria di Loreto. V času španske nasledstvene vojne (med letoma 1707 in 1710) je služboval kot glasbenik pri Real Capilla v Barceloni, pri nadvojvodi Carlosu Avstrijskemu, enemu dveh pretendentov za španski prestol. Po povratku v Neapelj je delal v tamkajšnji Real Cappella do leta 1730. Napisal je prvo znano šolo za violončelo Principij da imparare à suonare il violoncello, danes shranjeni v knjižnici Conservatorio di San Pietro a Majella v Neaplju. V tej šoli za violončelo je tudi njegovih 12 Toccate à solo, ki jih nasledijo zelo virtuozne variacije naslednjega zvezka, z napačnim naslovom Sonate a due Violoncelli. V njem je deset solističnih Toccat ponovno zapisanih, vendar kot okrašena različica z bassom continuom.

Vrhunec z Bachom v Cöthenu

Ta repertoar doseže svoj vrhunec pri kasnejših šestih Suites à Violoncello Solo senza Basso Johanna Sebastiana Bacha. Mojstrovina združuje vrhunsko umetnost z veliko formalno enovitostjo. Te suite predstavljajo vrhunec solistične glasbe in eno najpomembnejših literatur za violončelo. Suite so nastale med letoma 1717 in 1723, ko je skladatelj deloval kot kapellmeister na nemškem dvoru v Cöthenu, v službi Leopolda, kneza Anhalt-Cöthena. V tem obdobju je Bach ustvaril svoja največja instrumentalna dela: Brandenburške koncerte, suite za orkester, sonate in partite za violino solo. Princ je bil velik ljubitelj glasbe, pristaš kalvinizma, ki je zavračal umetno komponirano religiozno glasbo. Zato večji del Bachovega opusa tega obdobja obsega posvetno glasbo. Avtografski rokopis suit za violončelo solo je izgubljen, ohranjeni pa so prepisi za Anno Magdaleno Wilcke, drugo ženo Johanna Sebastiana. Suite sestavlja šest plesnih nizov, ki so si oblikovno podobni. Vse imajo enako strukturo, začnejo se s preludijem, sledijo Allemande, Courante, Sarabande in Gigue, med slednji pa se vključujejo galantni plesi, tako imenovana »galanterie« (ali izbirni ples). To je v prvih dveh suitah Menuet, v naslednjih dveh Bourrée in v zadnjih dveh Gavotte. Vsak ples je dvodelen s ponavljanji. V galanterijah sta dva plesa iste vrste, dvodelna s ponavljanji, po drugem pa sledi da capo prvega brez ponavljanja.

Cilj tega koncerta je predstaviti širok pregled repertoarja za violončelo solo. Tej veličastni zbirki se približamo z drugačnega zornega kota, postavljenega z največjim spoštovanjem. Iz vsake teh Bachovih suit smo vzeli po en ples iste vrste. To omogoča predstavitev vseh plesov, s čimer vtis enovitosti zajema ves program kot celoto.

Naprej po Bachu

Po Bachu se je razvoj tega repertoarja nadaljeval, čeprav na manj odločen način. Reprezentativna osebnost razvojnega procesa, katerega korenine so bile v baroku, je bil v Bruslju rojeni Italijan Giuseppe Maria Dall'Abaco (rojen kot Joseph-Marie-Clément Ferdinand Dall'Abaco), sin violinista Evarista Feliceja Dall'Abaca. V 95 let dolgem življenju je začrtal slavno kariero violončelista. V Bonnu je bil v službi kölnskega volilnega kneza kot glasbeni direktor, v Veroni pa član tamkajšnje Accademie Filarmonice. Njegov skladateljski slog je baročen, čeprav v njegovem dolgem življenju nastopi klasična doba v celoti. Iz njegovega opusa velja omeniti 11 Capriccev za violončelo solo, ki marsikje spominjajo na Bachovo ustvarjanje. Ko se je baročna doba končala, se zdi, da se je ta hiter tempo pisanja za violončelo solo nekoliko umiril. V dvajsetem stoletju pa se znova pospeši z repertoarjem, ki so ga med drugimi ustvarjali Max Reger, Zoltán Koldáy in Benjamin Britten.

Josetxu Obregón & José Luis Obregón Perea