Z metom kocke boste začasno prevzeli vlogo same Fortune, ki bo žonglirala z usodo Ensemble Pampinea, in odločala o tem, kaj se bo dogajalo v koncertnem programu.
1. Če vržete I, vstopi Ensemble Pampinea v čas negotovosti in upanja. Veseli se lepih trenutkov v življenju, kot je na primer spoznati lepega in pravega ljubimca, po drugi strani pa se boji, da prežita na nanj frustracija in bolečina, ki le čakata, da ga boleče prizadaneta. Z drugimi besedami: to je tako kot v običajnem življenju!
2. Če vržete II, se usodi ansambla svetlika sončni žarek: življenja glasbenikov napolnjujeta sreča in radost. To cenijo in uživajo, kolikor morejo, saj vedo, da je to lahko le začasno.
3. Če vržete III, pahnete ansambel v bolečino in obup. Glasbeniki si ne morejo predstavljati boljšega načina, kako preživeti to težko obdobje, kot z igranjem skladb obupa in lepe žalosti za vas, drago občinstvo.



Fortuna caeca est. 
(Sreča je slepa)

V grški komediji in po besedah rimskih latinskih avtorjev je bila Fortuna, boginja usode, pogosto prikazana z zavezanimi očmi in je držala v roki Rota Fortunae (kolo sreče). Ta podoba se je nadaljevala v srednjeveškem pogledu na svet preko vplivnih piscev, kot je Boetij. Sreča je slepa, nihče, niti božanstvo same Usode, tega ne nadzoruje. Nestanovitnost njenega značaja je vodila sv. Avguština, da je v De civitate Dei contra paganos leta 426 zapisal: »Kako je torej dobra ona, ki brez razsodnosti pride tako do dobrega kot do slabega?«. Srednjeveške upodobitve Fortune poudarjajo njeno dvojnost in nestabilnost. Stara francoska pesnitev Roman o roži (Le Roman de la Rose, 1230/1270) prikazuje ljubimca, katerega upe je narekovala Sreča. V Dantejevem Peklu Virgil predstavlja Fortuno tako kot hudiča in kot angela, ki je podrejen Bogu. Veliki skladatelj in pesnik Guillaume de Machaut (1300-1377) v De fortune me doy pleindre hvali Fortuno, a se tudi pritožuje nad njo, saj dovoljuje, da najde pošteno in popolno damo. Pesnik pa hkrati ne ve, če bo ljubezen trajala, saj se lahko Fortuna kadar koli odloči, da obrne svoje kolo proti njemu.

Nocojšnji koncert uvaja skladba Guillauma de Machauta, ki zgoščeno ponazarja naravo Fortune. De Machaut, ki je znan po svojem obsežnem opusu, je delal za številne bogate in vplivne pokrovitelje svojega časa. Ni bil le kanonik v katedrali v Reimsu, ampak je delal med drugim tudi za Janeza I. Luksemburškega – grofa in češkega kralja, papeža Benedikta XII., Karla V. – normandijskega vojvodo in kasneje francoskega kralja. De Machaut je skladal v širokem razponu stilov in oblik, še posebej je bil znan po svojih posvetnih delih, vključno z laii in formes fixes: rondoji, virelai in baladami. Ta dela so se nanašala predvsem na dvorno ljubezen, ki se je praviloma začela in končala glede na odločitve naše protagonistke Fortune. Zaljubljenci so se veselili najti popolne ljubimce, ob posegih Fortune pa so žalovali za neuslišano ljubeznijo.

Eden glavnih razlogov, zakaj Guillauma de Machauta v sodobnem času pogosto hvalijo kot »največjega skladatelja« srednjeveškega obdobja, je ta, da dela drugih skladateljev tistega časa preprosto niso preživela v celoti in tudi ne na organiziran način. Pesnik in skladatelj je začel delati na načrtovani zbirki svojega celotnega opusa v petdesetih letih 14. stoletja, pri čemer je sam nadzoroval prepisovanje velikih šestih knjig in odločal o vrstnem redu skladb v zbirki. To je omogočilo, da je njegov opus preživel skoraj v celoti do danes.

Ne samo, da je bilo njegovo ohranjanje opusa vrhunsko, ampak Machautova glasba vsebuje elemente, ki ga ločijo od njegovih sodobnikov. Njegove balade so bile na primer prvi vzorci povsem nove zvrsti francoske pesmi, ki je vsebovala formalno, določeno strukturo besedila, kjer so bili glasovi zasnovani v ritmičnem odnosu drug do drugega. Poleg tega je eksperimentiral s kontrapunktom v uporabi novih kombinacij popolnih in nepopolnih intervalov.

Posvetna dela de Machauta, pa tudi nekaterih njegovih sodobnikov, kot sta P. des Molins (dejaven v sredini 14. stoletja) in Philippe de Vitry (1291-1361), so napisana v slogu imenovanem ars nova. To je polifona glasba v »novem slogu«, ki je cvetel v Franciji in njeni okolici v času poznega srednjega veka. De Machaut je bil ikonična osebnost svojega časa, zato leto njegove smrti (1377) označujemo za začetek fenomena ars subtilior, glasbenega sloga, za katerega je bila značilna ritmična in notacijska kompleksnost in je bil namenjen manjšemu številu prefinjenih poznavalcev. Vzporednic med ars nova in ars subtilior ni težko videti, zdi se, da se je slednja razvila kot podvrsta prve. Lotevata se podobnih tem: ljubezni, smrti in seveda spontanosti Fortune. Rokopise, ki vsebujejo širok repertoar ars subtilior, najdemo v kodeksu Chantilly in francoskem kodeksu Cyprius. Nocojšnji koncert predstavlja dela de Machauta in skladbe iz omenjenih kodeksov ars subtilior.

Prima pars: Negotovost in upanje
Esperance qui m’asseure / Tres douce dame  / Puisque amé sui doulcement

Kolikor nam upanje prinaša varnost in veselje, lahko prinese tudi razočaranje. Želimo si sladkih misli, okusnih jedi, ugodno srečo, prijetno dobrodošlico. Naši načrti pa se žal vedno ne izidejo. Kljub temu smo še vedno polni upanja s svojimi hotenji, saj smo lahko v življenju tudi neverjetno dobro nagrajeni.

Secunda pars: Sreča in radost
Tres douce, playsant figure / Double hoquet / Douce Dame Jolie / La Seconde Estampie

Slast in užitek v srednjeveški liriki, pa naj bosta še tako sladka, sta začasna in kratkotrajna. Včasih je že to, da lahko z nekom plešeš ali uživaš v glasbi, res velik trenutek sreče. Raznolikost ljubezni je tista, ki oblikuje življenje nepozabno in vredno.

Tertia pars: Bolečina in obup
Biaute qui toutes autres père / Ay me! Dame de valor / Ha Fortune / Merce o morte

Ubogi jaz. Nepozabna dama, ki jo ljubim in si jo želim, mi povzroča bolečino. Svoje srce hranim z znaki, ki so drugim skriti, in bridko živim v solzah.

Junaki teh del so izkusili obup in kalvarijo, ko so jih njihovi zapeljivi in plemeniti ljubljeni prepustili žalosti. Fortuna jih je pahnila v situacijo, kjer so njihovi ljubimci postali nedosegljivi, nedostopni. Hrepenenje, pričakovanje in posledično obup, so klasični viški francoske glasbe 14. stoletja.

Če naša prihodnost ni v naših rokah, če je Fortuna tako nestanovitna, kot pravijo – zakaj se še vedno trudimo? Stari Rimljani so vedeli, da je nrav Fortune tesno povezana z virtusom, vrlino. Ljudje brez vrlin privlačijo nesrečo. Machiavelli nam v Vladarju (Il principe, 1513) zagotavlja, da Fortuna vlada le eni polovici naše usode, drugi polovici pa naša lastna volja.

Naš koncert se zaključi z de Machautovim Ma fin est mon commencement. Če Fortuna deluje kot cikel usode, nas konec vrne na naš začetek.

Fiona Kizzie Lee