
Naroči vstopnice:
5 / 20 / 25 EUR
Dostop: prevoz 18:00 - Ljubljana - Celje - Ljubljana (10,00 EUR)
Edin Karamazov (lutnja)
Johann Sebastian Bach
Izvirna glasba za violino in čelo v priredbi za lutnjo
Transkripcije, predelave, transpozicije in priredbe so bile del baročnega glasbenega življenja in Bach je bil z njimi dobro seznanjen. Njegov sodobnik je dejal, da je Bach na primer igral Sonate in partite za solo violino na čembalo, pri čemer je dodal toliko harmonije ali basov, kot se mu je zdelo potrebno. Poleg tega imamo primere Bachovih priredb tako tujih kot lastnih skladb. Bach torej za lutnjo ni pisal novih del posebej za ta instrument, temveč je predeloval svoje skladbe, ki so že obstajale, v druge oblike. Edin Karamazov si tako ne prizadeva, da bi neskončno dokazoval, da so takoimenovane Bachove skladbe za lutnjo zares izvorno namenjene za ta instrument, temveč raje vzame dela za solo violino ali čelo in jih spremeni v nove skladbe za lutnjo. Pri tem se (kolikor je možno) drži izvirnih zapisov, glasbene namembnosti, fraziranja in artikulacije, a jih hkrati priredi na lutnji lasten način, tako da so prijetne za igranje in poslušanje.
O projektu
Edin Karamazov se raje izogne besedni zvezi »priredbe za lutnjo izvirnih skladb za violino ali čelo« in uporablja, kot meni, ustreznejše poimenovanje: «različice za lutnjo skladb, ki temeljijo na različicah za violino ali čelo«. Same različice skladb za violino ali čelo namreč pogosto ne izvirajo iz teh inštrumentov, temveč iz nekega glasbenega ideala, ki presega kateri koli inštrument. Nekatere skladbe programa je za druge inštrumente priredil že Bach ali njegovi glasbeni kolegi, vključno z njegovim sinom in zetom, zato se izvedba teh del na lutnji zdi povsem naravna. Zanimiva je anekdota nekega Bachovega sodobnika o tem, kako je Bach zvečer pogosto sedel za klavikord in igral Sonate in partite za violino ter improviziral glasove in harmonije, ki jih na violino ni mogoče izvesti. Za lutnjista je izbira klavikorda razumljiva, saj je ta izmed vseh glasbil s tipkami po glasbenem jeziku najbližji lutnji, kar se tiče udarca, dinamike in intimnosti. Gre za projekt, ki je izredno ustvarjalen in navdušujoč, kajti ko glasbenik preigra toliko Bacha, umetniško – in nekoliko tudi drugače – živi na neki drugi eksistenčni ravnini. Končno, kot je dejal Stravinski: »Bach je naš največji evropski skladatelj,« s čimer bi se skoraj vsakdo lahko strinjal . V Sonatah in partitah ali v Suitah za čelo je toliko primerov, zlasti v kontrapunktičnih pasažah, kjer se zdi, da glasba ni za violino, ampak proti violini. Violinist se mora pogosto ukvarjati le z okornim vodenjem loka, poskusiti hkrati igrati različne glasove z lokom, ki je v prvi vrsti namenjen igranju ene linije na eni struni. Čeprav sicer obstajajo primeri polifoničnega igranja na violino iz Nemčije iz časa pred Bachom, je očitno, da so Sonate in Partite v veliko pogledih prezahtevne za glasbilo. Karamazov vsekakor meni, da je vredno prisluhniti mirnejšemu in manj nasilnemu pristopu k tej glasbi, ki ga lahko omogoča lutnja.
O koncertnem programu
Bach je bil glasbeni ekolog, mojster recikliranja svojih lastnih kompozicij, ki je precej svojih del za enega ali več inštrumentov priredil v skladbe za druge. Veliko del se zdi napisanih abstraktno, kot da ne »pripadajo« točno določenemu inštrumentu, zato se je pragmatičnemu razumu in ušesu 18. stoletja zdelo popolnoma naravno prirediti jih inštrumentu po želji.
Med tako imenovanimi »uradnimi« Bachovimi skladbami za lutnjo obstajata dve takšni priredbi: Partita št. 3, BWV 1006, iz repertoarja za solo violino postane BWV 1006a za lutnjo in Suita št. 5 za čelo postane Suita za lutnjo v g-molu, BWV 995. Seveda pa so lutnjisti glasbo prirejali že stoletja – več kot polovica evropske glasbe za lutnjo iz obdobja renesanse je nastala iz priredb vokalnih skladb. V času francoskega baroka si je Robert de Visee nenehno »sposojal« skladbe za orkester in glasbila s tipkami od svojih sodobnikov in jih prirejal za teorbo. Veliki nemški lutnjist, Bachov prijatelj, pa naj bi violinske koncerte igral kar neposredno na lutnjo.
Ti primeri priredb niso podani kot nekakšno upravičenje projekta Karamazova, saj jih ta niti ne potrebuje. Namenjeni so predvsem sodobnemu glasbenemu mislecu (ki o »avtentičnosti« pogosto ve več kot glasbeniki v preteklosti) za razmislek o eksperimentiranju in raziskovanju, ki sta za glasbenike povsem naravna. Ko glasbenik sedi brez not sam z glasbilom, namreč preigrava melodije, ki jih je slišal tu in tam in si jih prisvaja. Ta ustvarjalni trenutek ima v sebi tudi nekaj alkimije, ki je prisotna v glasbenem svetu že od nekdaj.
Karamazov ni prvi, ki je Bachove skladbe za solo čelo in violino priredil za glasbilo iz družine lutenj. Obstajajo namreč nekatere čudovite priredbe tako za baročno lutnjo kot za francosko/italijansko teorbo ali kitarone (izraza sta zamenljiva). Vendar Karamazov meni, da iz več razlogov nobeno od teh glasbil ne ujame zvokovnega in estetskega ideala, ki se njemu zdi najprimernejši za prvo od šestih suit za solo čelo. Če naj uporabimo na baročni lutnji njen celotni zvočni razpon, je potrebno suito transponirati v register, v katerem izgubi značaj robustnega globokega glasu, ki je sestavni del melodičnosti Suite št. 1 za čelo. Na nižje uglašeni teorbi to lastnost sicer ujamemo, a ker ima inštrument skoraj brez izjeme enojne strune, izgubimo nekaj uglajenosti in zgovornosti, ki jo nasprotno ima lutnja s svojimi dvojnimi strunami in seveda, v nižjem registru, oktavnimi strunami (v paru z basovskimi, ki ji omogočajo odprtost in transparentnost). Bachovo ustvarjanje v suitah za čelo in violino je izjemno raznoliko in domiselno: melodično, silovito, presenetljivo nežno, odkrito lirično, nato skrbno premišljeno v podrobnostih pri zapleteni figuraciji ... Karamazov v svojem prirejanju za lutnjo vidi izziv, da bi se približal temu, »kar bi bil Bach sam naredil«, ko bi priredil glasbo enega medija za drugega. Nihče seveda ne more z gotovostjo vedeti, kakšen bi bil rezultat, a poznavanje njegove komorne glasbe in skladb za glasbila s tipkami nam lahko pomaga. Kjer je kompozicija za čelo melodična z občasnimi akordi (mestoma v alemandah in sarabandah), lutnja omogoča polnejšo spremljavo; kjer se samostojna melodična figura ponovi (couranta v Suiti št. 1 za čelo), se lahko doda bas, da pojasni harmonične sekvence; ob nenadnih spremembah v frazi in humorju (gigue v Partiti za violino) lahko lutnja ustvari polifonično kontinuiteto; kjer enoglasna melodija potrebuje samostojno basovsko linijo (menuet v Suiti št. 1 za čelo), se lahko ustvari bas; kjer en glas v partiturah za violino ali čelo napeljuje k dvema ali trem (v alemandah), lahko te glasove nadalje razvijemo na arhelutnji, in tako dalje. Tempi lahko včasih malce presenetijo poslušalce, navajene različic za solo čelo in violino. Zaradi resonančnosti in polnejše ubranosti lutnje se lutnjist hitreje najde v nekaterih robustnejših plesnih ritmih teh suit, a brez potrebe po hitenju. Tišina onkraj glasbe je stalni prijatelj in spremljevalec vsakega glasbenika, ki igra na zgodnja brenkala.
Program dogodka
Johann Sebastian Bach (1685 – 1750)
Suite I. (BWV 1007)
6 Suites a Violoncello Solo senza Basso.
Partia 2da á Violino Solo senza Basso.. (BWV 1004)
Sei solo. à Violino senza Basso accompagnato. Libro Primo. Da Joh: Seb: Bach. ao: 1720.
Lokacija
Celje, Stara grofija

Najlepša renesančna stavba v mestu je bila zgrajena med letoma 1580 in 1603 ob južnem delu mestnega obzidja. Stavbi so v začetku 17. stoletja dodali še arkadne hodnike, ob obnovi leta 1926 pa je njeno estetsko vrednost povečalo odkritje znamenitega Celjskega stropa.