Program dogodka

Glasba iz bolivijskih misijonov, produkcija Indijancev po izgonu jezuitov

»...V vseh teh mestih se že sliši zvok mojih orgel. Izdelal sem vse vrste glasbil in učil Indijance igrati nanje. Ne mine dan brez pesmi v naših cerkvah ... in pojem, igram na orgle, citre, flavto, trobento, psalter in liro, visoko in nizko. Vse te glasbene umetniške oblike, ki sem jih delno zanemaril, lahko zdaj izvajam in z njimi učim otroke domačinov. Vaša prečastitost bi z veseljem opazovala, kako znajo otroci skupaj s starši peti dobro in v popolnoma trdnem taktu, igrati na citre, liro in orgle ter plesati z natančnimi gibi in ritmom, da bi lahko tekmovali s samimi Evropejci. ….« (p. Martin Schmid, pismo, 1744)

Glasbeni arhivi v Južni Ameriki so polni partitur iz »jezuitskega obdobja« (ki se je končalo leta 1767, ko je bila Družba Jezusova izgnana iz celotnega španskega kraljestva, vključno z njegovimi kolonijami). Ti arhivi vsebujejo veliko notnih zapisov, ki so jih iz Evrope v kolonije prinesli misijonarji, katerih cilj ni bil le pridigati ali izobraževati v krščanstvu, ampak tudi "civilizirati" Indijance z glasbeno prakso, v skladu z evropskimi idejami pozne renesanse. Čeprav je bila ideja španskih osvajalcev in oblasti odstraniti vso kulturno identiteto Indijancev, so se jezuitski očetje odločili ohraniti nekatere temeljne elemente, kot so njihov jezik, nekaj glasbil in plesov. Večina notnih del v arhivih je nepopolnih: številni listi in notni deli manjkajo ali pa so preprosto nečitljivi. V želji, da bi zaigrali vso tisto glasbo, shranjeno v zgodnjih arhivih, so tako muzikologi kot glasbeniki delali na tem, da bi zapolnili manjkajoče dele, včasih komponirali cele dele skladb ali neposredno prepisali tisto, kar je ohranjeno, ker »glasba ni tako dobra kot bi morala biti«. Nekatere od teh partitur so izvirna dela, ki so jih sestavili misijonarji ali morda Indijanci, da bi jih peti in igrali v misijonih. Druge so anonimne priredbe skladb, ki so jih napisali znani skladatelji (Corelli, Vivaldi, Locatelli itd.) ali anonimni lokalni glasbeniki. Večina teh priredb je poenostavitev izvirnih skladb, da bi jih glasbeniki teh misij lažje zapeli ali zaigrali. Eden najbolj znanih jezuitskih misijonarjev je bil Martin Schmid (Baar, 1694 / Luzern, 1772), vsestransko razgledan človek, ki je imel rad Indijance tako kot oni njega. Gradil je cerkve in glasbene šole, izdeloval inštrumente in skladal glasbo. Vsaka vas je imela orgle, veliko violin, basov, čembala, harf, trobent, šalmajev itd. Njegov cilj je bil poučevati in prinašati krščanstvo domorodcem skozi umetnost in glasbo. Njegova glasbena zapuščina je preživela vse do danes in je del žive kulture. Capilla del Sol raziskuje to glasbo in skuša najti »avtentičnost« svojih koncertov v skladu s pravili zgodovinsko informirane interpretacije. Njen cilj je poustvariti izvajanje glasbe v misijonih, tako v cerkvi kot zunaj nje.

Jesuit Legacy in the Bolivian Jungle: A Love of Baroque Music (Nicholas Casey, The New York Times, 8.5.2018)