Program dogodka

Stylus Phantasticus in intima: dve barvi lepote

Bach Collegium Barcelona Duo se osredotoča na širjenje Bachove instrumentalne glasbe. Za koncert je pripravil program različne glasbe s skupno rdečo nitjo: skladatelji Biber, Schmelzer in Muffat so bili velik navdih za Johanna Sebastiana Bacha. Poglobljeno so se trudili prikazati vse možnosti baročne violine: virtuoznost, globino, čustvenost, svobodo in ustvarjalnost. Imenovali so jih mojstri Stylus Phantasticus. Prav vsi so vplivali na Bachovo delo. Ta slog je bil edinstven in oseben. V vojnih časih je družba v krču, ustvarjalnost pa kaže, kako preseči težke trenutke: tveganje, kontrasti življenja in smrti, dvojnost kot žalost in veselje, izražanje čustev. Vse to pa se odraža skozi zahtevno inštrumentalno tehniko. Vsi so napisali obsežen glasbeni opus, predvsem za godala in še posebej za violino. Iskanje lepote je bila skupna želja vseh, kar se kaže na primer v Muffatovem Armonico Tributo, Schmelzerjevem Unarum Fidium in von Bibrovi Mensa Sonora. Nasprotje tem ekstrovertnim občutkom prikazovanja čustev in barv v glasbi je François Couperin, predstavnik uglajenosti, elegance in rokokoja. Polno zvočna govorica čembala je velik izziv za violino. To je razkošen program nemške glasbe, ki so ga od 17. stoletja dalje upodabljali veliki skladatelji. Z občinstvom so želeli deliti svobodo, ustvarjalnost in lepoto z vsemi izraznimi in virtuoznimi možnosti violine. Continuo, ki ga vodi teorba, omogo uživanje v tej čudoviti glasbi na zelo poseben in intimen način. Model, ki ustvarja most med francosko in nemško kulturo.



Heinrich Ignaz Franz von Biber (1644-1704)
(Sonata 1: Oznanjenje / The Annunciation)
Praeludium / Variatio / Aria allegro / Variatio / Adagio / Finale
(Sacrum Mysterium, 1698)

Johann Heinrich Schmelzer (ca.1620-1680)
Sonata Quarta
(?) / Sarabande / adagio a dagio / guige / (?) / allegro / (?) / presto
(Sonatae unarum fidium, 1664)

François Couperin (1668-1733)
Second Concert
Prélude / Allemande Fuguée / Air Tendre / Air Contre fugue / Échos
(Concerts Royaux, Composé par Monsieur Couperin, Organiste de la Chapelle du Roy, ordinaire de la Musique de sa Chambre; et cy-devant Professeur-maître de composition, et d'accompagnement de Monseigneur le Dauphin Duc de Bourgogne, Pére de sa Majesté … Avec Privilége du Roy, 1722)

*******

Georg Muffat (1653-1704)
Sonata Violino Solo. G. Muffat, Praga July 1677
Adagio / Allegro / Adagio / Allegro / Adagio

Johann Sebastian Bach (1685-1750)
Sonata per il Violino e Cembalo di J. S. Bach (BWV 1021)
Adagio / Vivace / Largo / Presto



Heinrich Ignaz Franz von Biber je bil češko-avstrijski skladatelj in violinist. Deloval je v Gradcu in Kroměřížu, preden je ilegalno zapustil delodajalca, princa škofa Karla Liechtenstein-Kastelkorna, in se naselil v Salzburgu. Tu je ostal do konca življenja, objavljal večino svoje glasbe, a očitno le redko, če sploh kdaj, koncertiral. Spada med enega najpomembnejših skladateljev za violino v zgodovini instrumenta. Njegova izvirna tehnika mu je omogočila, da je z lahkoto dosegel 6. in 7. lego, uporabil več registrov v zapletenih polifoničnih pasažah in raziskoval različne možnosti uglaševanja skordature. Med drugim je Biber pisal tudi opere, sakralno glasbo in glasbo za komorne zasedbe. Napisal je eno najzgodnejših znanih skladb za violino solo, monumentalno passacaglio v Sacrum Mysterium (Roženvenskih sonatah). V času Biberjevega življenja je bila njegova glasba znana in posnemana po vsej Evropi. V poznem 18. stoletju ga je glasbeni zgodovinar Charles Burney razglasil za najboljšega violinskega skladatelja 17. stoletja. Konec 20. stoletja je Biberjeva glasba, zlasti Roženvenske sonate, doživela renesanso. Danes se pogosto izvaja in snema. Oznanjenje je sonata, ki odpira zbirko Sacrum Mysterium, kjer so sonate večinoma napisane v skordaturi, tako da je v vsakemu trenutku Jezusovega življenja vzdušje drugačno. V prvi, ki ponazarja oznanjenje Mariji, da bo spočela otroka, z glasbo upodablja prihod angela in odprtje neba.

Johann Heinrich Schmelzer je bil avstrijski skladatelj in violinist srednjega baroka. O njegovem otroštvu ni znanega skoraj nič, vendar se zdi, da je na Dunaj prispel v tridesetih letih 16. stoletja ter ostal skladatelj in glasbenik na habsburškem dvoru do konca svojega življenja. Imel je tesen odnos s cesarjem Leopoldom I., ki mu je podelil plemiški naziv. Leta 1679 se je povzpel v kapelnika in umrl med epidemijo kuge le nekaj mesecev potem, ko je bil imenovan na ta položaj. Schmelzer je eden najpomembnejših violinistov svojega obdobja in je pomembno vplival na kasnejše violinsko ustvarjanje nemških in avstrijskih skladateljev. Veliko je prispeval k razvoju violinske tehnike ter spodbujal uporabo in razvoj sonatnih in suitnih oblik v Avstriji in Južni Nemčiji. Vodilni avstrijski skladatelj svoje generacije je vplival na Heinricha Ignaza Franza von Biberja. Sonata Quarta iz Unarum Fidium jasno izpostavi ostinatni bas chaconne, obogaten z mnogimi ornamentacijami. Je polna domišljije, svežine in lepote, pravi dragulj zgodnjebaročne glasbe.

Georg Muffat je najbolj znan je po izjemno natančnih informativnih navodilih za izvajanje, ki so bila natisnjena skupaj z njegovimi zbirkami godalnih skladb Florilegium Primum in Florilegium Secundum (Prvi in Drugi šopek), leta 1695 in 1698. Bil je, kot Johann Jakob Froberger pred njim in Georg Friedrich Händel za njim, svetovljanski skladatelj, ki je imel pomembno vlogo v izmenjavah med evropskimi glasbenimi tradicijami. Podatki, ki jih vsebujeta omenjeni zbirki, so edinstveni. Ta navodila za izvajanje so bila namenjena nemškim godalcem pri razumevanju francoskega plesnega sloga. Vključujejo podrobna pravila za tempo in vrstni red lokovanja pri različnih stavkih, pa tudi bolj splošne napotke za dobro ansambelsko igranje in muziciranje. Ti napotki so izjemno dragoceni za današnje glasbenike, ki jih zanima historično izvajanje. Sonata Violino Solo je prva znana datirana skladba in edina sonata za solo violino Georga Muffata. Rokopis se nahaja v knjižnici nadškofijskega gradu v Kroměřížu, prvi natis pa nosi letnico 1977. Rokopis je pisan zelo jasno in natančno, oštevilčenje basa je zelo točno. Notni zapis, naslov in podpis na koncu je pisala ista roka. Nič ni znanega o tem, zakaj je Muffat napisal to sonato. Po dveh obdobjih študija v Rimu in Parizu je iskal primerno zaposlitev. Na tej poti se je nekaj časa mudil v Pragi, kjer je napisal to sonato. Počasen srednji del z izstopajočimi enharmoničnimi harmonijami pa nas lahko spomni na tiste eksperimentalne čembale s 24 in več tipkami v oktavo, ki so bili skonstruirani za reševanje problema pri iskanju najprimernejše uglasitve za instrumente s tipkami. Je Muffat morda videl enega teh instrumentov, ki so takrat obstajali v Pragi?

François Couperin je bil francoski baročni skladatelj, organist in čembalist. Imenovali so ga Couperin le Grand (Couperin Veliki), da bi bil prepoznan med drugimi člani glasbeno nadarjene družine Couperinov. Couperin je priznaval svoj dolg do italijanskega skladatelja Corellija. Franciji je predstavil Corellijevo obliko triosonate, ko je napisal dve veliki trio sonati. Prvo, Le Parnasse, ou L'Apothéose de Corelli (Parnas ali Corellijeva apoteoza), objavljeno leta 1724, je napisal, da bi se oddolžil Corelliju. Druga, L'Apothéose de Lully, je bila objavljena leto kasneje in napisana v čast Jeana-Baptista Lullyja. Povezal je francoski in italijanski stil baročne glasbe. To je sam imenoval réunion des goûts (srečanje okusov). Istega leta, ko je izšla L'Apothéose de Corelli, je izdal zbirko desetih skladb Nouveaux concerts, ou Les goûts réunis, kjer prav tako združuje ta dva različna stila baročne glasbe. Njegova najbolj znana knjiga L'art de toucher le clavecin (Umetnost igranja na čembalo, izdana leta 1716) vsebuje napotke za prstne rede, udarce, okraske in druge značilnosti čembalske tehnike. Vključuje pa tudi osem preludijev v tonalitetah njegovih prvih dveh zbirk skladb za čembalo in Allemande za ponazoritev italijanskega stila.

Veliko skladb izjemnega genija Johanna Sebastiana Bacha je navdihnila francoska glasba njegovega časa, še posebej glasba Françoisa Couperina. Ta velika ljubezen do francoskega stila se odraža v njegovih delih, kot so Orkestrske suite, Francoske suite za čembalo in številne druge skladbe. Deuxième Concert Royal je primer prefinjenosti, dovršenega pisanja in iskanja lepote v vsakem stavku. S preporodom v 19. stoletju velja Johann Sebastian Bach za enega največjih skladateljev v zgodovini zahodne glasbe. Bach je obogatil uveljavljene nemške sloge s svojim mojstrstvom kontrapunkta, harmonije in organizacije motivov z adaptacijo ritmov, oblik in tekstur iz drugih dežel, zlasti iz Italije in Francije. Bachove skladbe vključujejo na stotine kantat, tako sakralnih kot posvetnih. Skladal je latinsko cerkveno glasbo, pasijone, oratorije in motete. Pogosto je povzel luteranske korale, ne samo v svojih večjih vokalnih delih, ampak tudi v štiriglasnih koralih in sakralnih delih. Veliko je pisal za orgle in za druga glasbila s tipkami. Komponiral je tako koncerte za violino in čembalo, suite in komorno glasbo kot tudi za orkester. Veliko njegovih del vključuje obliko kanona in fuge.

Adriana Alcaide & Wikipedia